by #vednoaktualno | Jan 23, 2026
Po motivih življenja in dela Karla Destovnika – Kajuha
𝗝𝗨𝗥𝗜Š
gostuje SLG Celje
𝟳. 𝟮. 𝟮𝟬𝟮𝟲 𝗼𝗯 𝟮𝟬.𝟬𝟬
Dvorana Frana Žižka
𝗩𝗲č 𝗼 𝗽𝗿𝗲𝗱𝘀𝘁𝗮𝘃𝗶: https://www.sng-mb.si/event/juris-2/
Kajuh danes najverjetneje velja za največjega slovenskega partizanskega pesnika. Vojne ni preživel, vendar pa za njim ostaja obsežen opus, ki ga poglavitno sestavlja poezija, nezanemarljiva pa so tudi njegova pisma, prevodi, proza in dramsko delo Mati. Gre za opus, ki ga je vredno še naprej raziskovati in o njem razmišljati. A zakaj? Kaj je pri Kajuhu tako vznemirljivega, tako pomembnega, da je ostal v narodnem spominu? In kaj tako problematičnega, provokativnega, subverzivnega? Gre le za vprašanje politične ideologije? Za ohranjanje preteklih idej? Za oživljanje mrtvih, pogrevanje konfliktov nekdanjosti? A vendar zdrahe niso ohlajene, mrtvih pa nikakor ne moremo pustiti pri miru – vedno znova jih kopljemo iz grobov in si mečemo imena pozabljenih.; a ne zaradi imen, njihovih zgodb, teles ali idej, temveč zaradi metanja. Je Kajuh, s svojimi tovariši, res želel tako prihodnost?
Morda pa tihi grobovi šepečejo še drugo pesem, pesem o svetli prihodnosti nekega naroda, pesem, ki je »nastajala v boju za nov svet, [kar] je pomenilo, da je obstajala na strani še neobstoječega; poseben način obstajanja partizanske umetnosti je mogoče misliti samo kot dialektiko obstajanja in neobstajanja.« Še v sedanjosti doni ta glas, pa čeprav za svet, ki ga ni. Kajuhove (in ostale partizanske pesmi) so artefakti, ostanki, presežki, ki jih ne znamo pospraviti ali preprosto pozabiti. Dirjajo po gozdovih, kot duhovi se pojavljajo na proslavah, odmevajo med gorami.
Medtem ko je v prostoru naše sedanjosti partizansko gibanje le jabolko spora, sladko-kisla polpreteklost našega naroda, se avtorji predstave sprašujemo predvsem o neki minuli, večno mladi generaciji. O generaciji, ki je bila prisiljena sprejemati radikalne odločitve in se je zavestno spremenila iz naivne mladine v glas upora, propagandno trobilo, steklega psa. V kaj se torej spremeni glas umetnika v vrtincu vojne? Kaj pomeni njegovo (mlado) življenje? In kaj lahko prepoznamo, ko prisluhnemo nekdanjim sanjam prihodnosti, ki jih je že razpihal veter?
𝗜𝗴𝗿𝗮𝗷𝗼: Jagoda, Damjan M. Trbovc, Lovro Zafred, Mojka Končar, k. g., Miranda Trnjanin, k. g., Mario Dragojević, k. g.
𝗔𝘃𝘁𝗼𝗿𝗷𝗮 𝗸𝗼𝗻𝗰𝗲𝗽𝘁𝗮: Živa Bizovičar, Nik Žnidaršič
𝗥𝗲ž𝗶𝘀𝗲𝗿𝗸𝗮: Živa Bizovičar
𝗗𝗿𝗮𝗺𝗮𝘁𝘂𝗿𝗴: Nik Žnidaršič
𝗦𝗰𝗲𝗻𝗼𝗴𝗿𝗮𝗳𝗸𝗮: Nika Curk
𝗞𝗼𝘀𝘁𝘂𝗺𝗼𝗴𝗿𝗮𝗳𝗸𝗮: Nina Čehovin
𝗔𝘃𝘁𝗼𝗿 𝗴𝗹𝗮𝘀𝗯𝗲: Luka Ipavec
𝗢𝗯𝗹𝗶𝗸𝗼𝘃𝗮𝗹𝗲𝗰 𝘀𝘃𝗲𝘁𝗹𝗼𝗯𝗲: Bor Ravbar
𝗟𝗲𝗸𝘁𝗼𝗿𝗶𝗰𝗮: Živa Čebulj
𝗦𝘃𝗲𝘁𝗼𝘃𝗮𝗹𝗸𝗶 𝘇𝗮 𝗴𝗼𝘃𝗼𝗿 𝗶𝘇 𝗼𝗸𝗼𝗹𝗶𝗰𝗲 𝗖𝗲𝗿𝗸𝗻𝗶𝗰𝗲: Ljoba Jenče, Ana Ule
Š𝗲𝗽𝗲𝘁𝗮𝗹𝗸𝗮: Simona Krošl
by #vednoaktualno | Jan 23, 2026
Paula Vogel
𝗞𝗔𝗞𝗢 𝗦𝗘𝗠 𝗦𝗘 𝗡𝗔𝗨Č𝗜𝗟𝗔 𝗩𝗢𝗭𝗜𝗧𝗜
𝟮𝟵. 𝗶𝗻 𝟯𝟭. 𝟭. 𝟮𝟬𝟮𝟲 𝗼𝗯 𝟮𝟬.𝟬𝟬
Mali oder
𝗩𝗲č 𝗼 𝗽𝗿𝗲𝗱𝘀𝘁𝗮𝘃𝗶: https://www.sng-mb.si/event/kakosemsenaucilavoziti/
Besedilo Kako sem se naučila voziti ameriške dramatičarke Paule Vogel (1951) je nastalo leta 1997 in avtorici prineslo Pulitzerjevo nagrado ter številne uprizoritve po vsem svetu. Drama z občutljivo inteligenco osvetljuje večplastnost družinskih odnosov, zablod in zatrtih slutenj, hkrati pa avtorica z najrazličnejšimi dramsko-pripovednimi ključi spretno odpira globine odnosov med Tamalo in njenim stricem Matičem ter se pri tem spretno izogiba številnim pastem obravnavanih tematik čustvenih in spolnih zlorab.
Drama, ki nastaja na križišču prekršenih pravil, sega globoko v intimne spomine danes odrasle ženske, ki je svoj vzdevek, kot veleva njihova družinska tradicija, dobila po spolnem organu (Tamala ali angleško Li’l Bit – »little bit« ali »samo nekaj majhnega«). V trenutku, ko se je njeno otroško telo začelo spreminjati, se je zunanji svet nemudoma odzval na njeno metamorfozo – povečane prsi so, kot pravi sama, klicale nasprotni spol kot Sirene Argonavte. In nato ključen trenutek usodne »ure vožnje« v naročju strica Matiča, ki je kot britev zarezal v življenje Tamale. »To je bil zadnji dan, ko sem živela v svojem telesu,« pravi.
Vsaka družina je čudna na svoj način. Če dobiš vzdevek po velikosti svojega organa, se nekako ne zdi preveč čudno, da se na družinskih srečanjih zbadljivo pogovarjajo o vseh mogočih seksualno obarvanih temah, brezsramno pripovedujejo začinjene družinske anekdote ter najstnika nenehno spravljajo v zadrego. Lahko bi bili samo še ena odštekana družina odprta tako za črn humor kot za bizarne vzgojne nasvete, katere protiutež bi bil prijazen in razumevajoč striček s posluhom za najstniške stiske in težave. Pa niso.
𝗜𝗴𝗿𝗮𝗷𝗼: Julija Klavžar, Kristijan Ostanek, Maša Žilavec
𝗥𝗲ž𝗶𝘀𝗲𝗿: Nejc Gazvoda
𝗣𝗿𝗲𝘃𝗮𝗷𝗮𝗹𝗸𝗮: Liu Zakrajšek
𝗦𝗰𝗲𝗻𝗼𝗴𝗿𝗮𝗳: Darjan Mihajlovič Cerar
𝗞𝗼𝘀𝘁𝘂𝗺𝗼𝗴𝗿𝗮𝗳𝗶𝗻𝗷𝗮: Katarina Šavs
𝗢𝗯𝗹𝗶𝗸𝗼𝘃𝗮𝗹𝗸𝗮 𝗺𝗮𝘀𝗸𝗲: Maja Razboršek
𝗚𝗹𝗮𝘀𝗯𝗲𝗻𝗮 𝗼𝗽𝗿𝗲𝗺𝗮 𝘁𝗲𝗿 𝗴𝗹𝗮𝘀𝗯𝗮: Igor Matković
𝗢𝗯𝗹𝗶𝗸𝗼𝘃𝗮𝗹𝗲𝗰 𝘀𝘃𝗲𝘁𝗹𝗼𝗯𝗲: David Andrej Francky
𝗟𝗲𝗸𝘁𝗼𝗿𝗶𝗰𝗮: Metka Damjan
𝗔𝘀𝗶𝘀𝘁𝗲𝗻𝘁𝗸𝗮 𝗸𝗼𝘀𝘁𝘂𝗺𝗼𝗴𝗿𝗮𝗳𝗶𝗻𝗷𝗲: Pia Gorišek
𝗜𝗻𝘀𝗽𝗶𝗰𝗶𝗲𝗻𝘁: Uroš Kus
Š𝗲𝗽𝗲𝘁𝗮𝗹𝗸𝗮: Karmen Živko
![≈ [približno enako kot]](https://kultura.media.si/wp-content/uploads/2026/01/858724293716750_858724297050083-1.jpeg)
by #vednoaktualno | Jan 23, 2026
Jonas Hassen Khemiri
≈ [𝗣𝗥𝗜𝗕𝗟𝗜Ž𝗡𝗢 𝗘𝗡𝗔𝗞𝗢 𝗞𝗢𝗧]
12. in 13. 1. 2026 ob 19.00 | Dvorana Frana Žižka
22. in 23. 1. ter 24. in 25. 2. 2026 ob 20.00 | Mali oder
𝗩𝗲č 𝗼 𝗽𝗿𝗲𝗱𝘀𝘁𝗮𝘃𝗶: https://www.sng-mb.si/event/priblizno-enako-kot/
Jonas Hassen Khemiri (1978) je eden najprepoznavnejših in najbolj prevajanih švedskih avtorjev tega stoletja. Njegovi romani so bili prevedeni v več kot dvajset jezikov, medtem ko se njegova dramatika igra po vseh največjih odrih Evrope. Kot dramski avtor je slovenskim odrom še nepoznan, zato je postavitev drame ≈ [približno enako kot] ne samo prva slovenska uprizoritev tega besedila, temveč tudi prva uprizoritev Khemirijevega teksta v slovensko govorečem prostoru nasploh.
Simbol ≈ v matematiki in ekonomiji zaznamuje pomenskost približnega enačaja oziroma v dobesednem pomenu približno enako kot, kar je definicija, s katero besedilo preizprašuje vso medčloveško vrednost v omenjenem besedilu, ko jo primerja z močjo kapitala. Khemiri, ki je poleg literature doštudiral tudi ekonomijo, s tekstom uresniči strašno, a ekstremno vsakdanjo predpostavko: kaj če bi lahko prav vse, kar doživimo, kar nas obdaja, kar pričakujemo in kaj obžalujemo, zvedli na ekonomske formule prihodka in ultimativega dobička? Ali z drugimi besedami: pred nami izriše naš vsakdan, ki ga diktira ponotranjena sodobna kapitalistična mentaliteta. Velik dosežek Khemirijevega besedila je, da kljub izjemno kompleksni tematiki v svojem besedilu ustvari izrazito živ in poln svet, ki fascinira s hitrostjo in premišljenostjo. Pripoved in perspektivo zgodbe si izmenjuje več kot dvajset dramskih oseb, ki zajemajo vse od predavanj znanstvenikov z začetka devetnajstega stoletja, direktnih nagovorov publike s strani vodje uprizoritve pa do sodobnih intimnih relacij, med njimi pa Khemiri spretno krmari s konstantnimi spremembami gledališkega koda: od popolnoma dramskih prizorov do ex cáthedra razlag, intervjujev pa postdramskih situacij, kjer gledalec postane del odrske izgovarjave. Besedilo tako ves čas hodi po tanki meji med absurdnimi in s tem vsem znanimi humornimi sekvencami našega življenja na eni strani ter kruto, brutalno in temno platjo družbenega in socialnega sistema, ki ga živimo na drugi. Z mešanico teoretske, dokumentarne in fiktivne naracije ustvarja precizno in premišljeno diagnozo naše aktualnosti.
Želja uprizoritve, ki kot pravi perspektivna režiserka mlajše generacije Maša Pelko, je bila z avtorskimi posegi poseči v kompleksno strukturo Khemirijeve misli in več kot dvajset protagonistov skrčiti na izgovarjavo le nekaj igralk in igralcev ter jih predstaviti skozi vsakdanjo borbo z bremenom kapitalistične logike, ki določa njihove intimne odnose, občutje preteklosti, odločitve v prihodnosti. Kolektivna dramska igra, ki je kot ustvarjena za Mali oder, saj dopušča gledalcu, da se protagonistom izredno približa, hkrati pa kot gledališka oblika eksperimentira z lastno formo in vsebino.
𝗜𝗴𝗿𝗮𝗷𝗼: Blaž Dolenc, Petja Labović, Ana Urbanc, Minca Lorenci, Kristijan Ostanek
𝗥𝗲ž𝗶𝘀𝗲𝗿𝗸𝗮: Maša Pelko
𝗣𝗿𝗲𝘃𝗮𝗷𝗮𝗹𝗸𝗮: Mita Gustinčič Pahor
𝗗𝗿𝗮𝗺𝗮𝘁𝘂𝗿𝗴𝗶𝗻𝗷𝗮: Luna Pentek
𝗦𝗰𝗲𝗻𝗼𝗴𝗿𝗮𝗳: Lin Japelj
𝗞𝗼𝘀𝘁𝘂𝗺𝗼𝗴𝗿𝗮𝗳𝗶𝗻𝗷𝗮: Tina Bonča
𝗦𝗸𝗹𝗮𝗱𝗮𝘁𝗲𝗹𝗷: Val Fürst
𝗞𝗼𝗿𝗲𝗼𝗴𝗿𝗮𝗳𝗶𝗻𝗷𝗮: Bojana Robinson
𝗟𝗲𝗸𝘁𝗼𝗿𝗶𝗰𝗮: Mojca Marič
𝗢𝗯𝗹𝗶𝗸𝗼𝘃𝗮𝗹𝗲𝗰 𝘀𝘃𝗲𝘁𝗹𝗼𝗯𝗲: Andrej Hajdinjak
𝗔𝘀𝗶𝘀𝘁𝗲𝗻𝘁𝗸𝗮 𝗹𝗲𝗸𝘁𝗼𝗿𝗶𝗰𝗲 (š𝘁𝘂𝗱𝗶𝗷𝘀𝗸𝗼): Zala Reich
𝗜𝗻𝘀𝗽𝗶𝗰𝗶𝗲𝗻𝘁: Uroš Kus
Š𝗲𝗽𝗲𝘁𝗮𝗹𝗸𝗮: Karmen Živko
by #vednoaktualno | Jan 18, 2026
Paula Vogel
𝗞𝗔𝗞𝗢 𝗦𝗘𝗠 𝗦𝗘 𝗡𝗔𝗨Č𝗜𝗟𝗔 𝗩𝗢𝗭𝗜𝗧𝗜
𝟮𝟵. 𝗶𝗻 𝟯𝟭. 𝟭. 𝟮𝟬𝟮𝟲 𝗼𝗯 𝟮𝟬.𝟬𝟬
Mali oder
𝗩𝗲č 𝗼 𝗽𝗿𝗲𝗱𝘀𝘁𝗮𝘃𝗶: https://www.sng-mb.si/event/kakosemsenaucilavoziti/
Besedilo Kako sem se naučila voziti ameriške dramatičarke Paule Vogel (1951) je nastalo leta 1997 in avtorici prineslo Pulitzerjevo nagrado ter številne uprizoritve po vsem svetu. Drama z občutljivo inteligenco osvetljuje večplastnost družinskih odnosov, zablod in zatrtih slutenj, hkrati pa avtorica z najrazličnejšimi dramsko-pripovednimi ključi spretno odpira globine odnosov med Tamalo in njenim stricem Matičem ter se pri tem spretno izogiba številnim pastem obravnavanih tematik čustvenih in spolnih zlorab.
Drama, ki nastaja na križišču prekršenih pravil, sega globoko v intimne spomine danes odrasle ženske, ki je svoj vzdevek, kot veleva njihova družinska tradicija, dobila po spolnem organu (Tamala ali angleško Li’l Bit – »little bit« ali »samo nekaj majhnega«). V trenutku, ko se je njeno otroško telo začelo spreminjati, se je zunanji svet nemudoma odzval na njeno metamorfozo – povečane prsi so, kot pravi sama, klicale nasprotni spol kot Sirene Argonavte. In nato ključen trenutek usodne »ure vožnje« v naročju strica Matiča, ki je kot britev zarezal v življenje Tamale. »To je bil zadnji dan, ko sem živela v svojem telesu,« pravi.
Vsaka družina je čudna na svoj način. Če dobiš vzdevek po velikosti svojega organa, se nekako ne zdi preveč čudno, da se na družinskih srečanjih zbadljivo pogovarjajo o vseh mogočih seksualno obarvanih temah, brezsramno pripovedujejo začinjene družinske anekdote ter najstnika nenehno spravljajo v zadrego. Lahko bi bili samo še ena odštekana družina odprta tako za črn humor kot za bizarne vzgojne nasvete, katere protiutež bi bil prijazen in razumevajoč striček s posluhom za najstniške stiske in težave. Pa niso.
𝗜𝗴𝗿𝗮𝗷𝗼: Julija Klavžar, Kristijan Ostanek, Maša Žilavec
𝗥𝗲ž𝗶𝘀𝗲𝗿: Nejc Gazvoda
𝗣𝗿𝗲𝘃𝗮𝗷𝗮𝗹𝗸𝗮: Liu Zakrajšek
𝗦𝗰𝗲𝗻𝗼𝗴𝗿𝗮𝗳: Darjan Mihajlovič Cerar
𝗞𝗼𝘀𝘁𝘂𝗺𝗼𝗴𝗿𝗮𝗳𝗶𝗻𝗷𝗮: Katarina Šavs
𝗢𝗯𝗹𝗶𝗸𝗼𝘃𝗮𝗹𝗸𝗮 𝗺𝗮𝘀𝗸𝗲: Maja Razboršek
𝗚𝗹𝗮𝘀𝗯𝗲𝗻𝗮 𝗼𝗽𝗿𝗲𝗺𝗮 𝘁𝗲𝗿 𝗴𝗹𝗮𝘀𝗯𝗮: Igor Matković
𝗢𝗯𝗹𝗶𝗸𝗼𝘃𝗮𝗹𝗲𝗰 𝘀𝘃𝗲𝘁𝗹𝗼𝗯𝗲: David Andrej Francky
𝗟𝗲𝗸𝘁𝗼𝗿𝗶𝗰𝗮: Metka Damjan
𝗔𝘀𝗶𝘀𝘁𝗲𝗻𝘁𝗸𝗮 𝗸𝗼𝘀𝘁𝘂𝗺𝗼𝗴𝗿𝗮𝗳𝗶𝗻𝗷𝗲: Pia Gorišek
𝗜𝗻𝘀𝗽𝗶𝗰𝗶𝗲𝗻𝘁: Uroš Kus
Š𝗲𝗽𝗲𝘁𝗮𝗹𝗸𝗮: Karmen Živko
![Marija Stuart]()
by #vednoaktualno | Jan 18, 2026
Friedrich Schiller, Diego de Brea
𝗠𝗔𝗥𝗜𝗝𝗔 𝗦𝗧𝗨𝗔𝗥𝗧
𝗣𝗿𝗲𝗺𝗶𝗲𝗿𝗮: 30. 1. 2026 ob 20.00
Dvorana Frana Žižka
𝗣𝗼𝗻𝗼𝘃𝗶𝘁𝘃𝗲:
31. 1. 2026 ob 20.00
3., 4., 18., 19. in 21. 2. 2026 ob 20.00
20. 3. 2026 ob 20.00
21. 3. 2026 ob 18.00
𝗩𝗲č 𝗼 𝗽𝗿𝗲𝗱𝘀𝘁𝗮𝘃𝗶: https://www.sng-mb.si/event/marija-stuart/
Drama Marija Stuart je napeta politična in eksistencialna drama igre prestolov: katoliške škotske kraljice Marije in protestantske angleške vladarice Elizabete I. Ta nemška klasika iz leta 1800 v ospredje sicer postavlja boj za krono, a v njej Friedrich Schiller predvsem subtilno slika dvoboj dveh svetovnih nazorov, dveh predstav o oblasti in dveh notranjih svetov, razpetih med odgovornost, strah, zaveznike, izdaje in človeško krhkost. Marija je zapornica, obsojena na smrt, a ostaja trdna, dostojanstvena in neuklonljiva. Elizabeta, navzven vsemogočna vladarica z močjo odločanja, pa je notranje razklana in prestrašena.
Marija Stuart je drama ugašanja, kot pravi režiser Diego de Brea, in obenem drama upora – elegija o brezizhodnosti, a tudi himna neuklonljivosti. Marija je potisnjena v nemoč, a skozi stisko, samoto in pogubo ustvarja prostor za tiho in vztrajno iskanje smisla, v katerem vztraja do samega konca. V tej drami ni zmagovalcev – ostanejo le posledice odločitev, ki so prevelike za posameznika in preveč človeške za zgodovino. Marija Stuart razpre gledališki prostor, kjer oblast dobi obraz in zgodovina srčni utrip.
𝗜𝗴𝗿𝗮𝗷𝗼: Mateja Pucko, Nataša Matjašec Rošker, Žan Koprivnik, Nejc Ropret, Vladimir Vlaškalić, Davor Herga, Matevž Biber
𝗥𝗲ž𝗶𝘀𝗲𝗿: Diego de Brea
𝗗𝗿𝗮𝗺𝗮𝘁𝘂𝗿𝗴𝗶𝗻𝗷𝗮: Maja Borin
𝗦𝗰𝗲𝗻𝗼𝗴𝗿𝗮𝗳 𝗶𝗻 𝗼𝗯𝗹𝗶𝗸𝗼𝘃𝗮𝗹𝗲𝗰 𝘀𝘃𝗲𝘁𝗹𝗼𝗯𝗲: Diego de Brea
𝗞𝗼𝘀𝘁𝘂𝗺𝗼𝗴𝗿𝗮𝗳𝗶𝗻𝗷𝗮: Jelena Proković
𝗔𝘀𝗶𝘀𝘁𝗲𝗻𝘁𝗸𝗮 𝗸𝗼𝘀𝘁𝘂𝗺𝗼𝗴𝗿𝗮𝗳𝗶𝗻𝗷𝗲: Saša Dragaš
𝗔𝘀𝗶𝘀𝘁𝗲𝗻𝘁 𝘀𝗰𝗲𝗻𝗼𝗴𝗿𝗮𝗳𝗮: Matic Gselman
𝗟𝗲𝗸𝘁𝗼𝗿𝗶𝗰𝗶: Mojca Marič, Hana Podjed
𝗜𝗻𝘀𝗽𝗶𝗰𝗶𝗲𝗻𝘁: Jernej Jerovšek
Š𝗲𝗽𝗲𝘁𝗮𝗹𝗸𝗮: Polonca Rajšp
