by #vednoaktualno | Jan 30, 2026
Matevž Biber, Nejc Ropret, Matija Stipanič
»𝗟𝗔𝗩 𝗜𝗭 𝗜𝗡 𝗗𝗜 𝗘𝗥«
igralski avtorski projekt v sklopu Kabareta pri Belem zajcu
𝟱., 𝟲., 𝟭𝟬., 𝟭𝟭., 𝟭𝟰., 𝟮𝟳. 𝗶𝗻 𝟮𝟴. 𝟮. 𝟮𝟬𝟮𝟲 𝗼𝗯 𝟮𝟬.𝟬𝟬
Mali oder
𝗩𝗲č 𝗼 𝗽𝗿𝗲𝗱𝘀𝘁𝗮𝘃𝗶: https://www.sng-mb.si/event/lav-iz-in-di-er/
»Lav iz in di er« podpisujejo igralci Matevž Biber, Nejc Ropret in Matija Stipanič, ki že skoraj dve desetletji soustvarjajo v mariborski Drami. Tokrat so na oder stopili kot soavtorji in protagonisti – moški v najboljših letih, ki razmišljajo o tem, kam so izpuhtele mladostniške iluzije, kateri dogodki so bili gradniki in zaznamovalci, zakaj verjeti v gledališče, kaj za posameznike in družbo pomeni Voltairov poziv k »obdelovanju svojega vrta« in kako se starati, ne da bi ob tem izgubili samoironijo ali igrivost. V ospredje avtorskega projekta postavljajo sebe – igralce, kolege, očete, partnerje, brate, sinove –, a zagriznejo tudi v grenke sadeže generacije, ki živi v kakofoniji med dediščino egalitarnega socializma in narcisoidnega neoliberalnega kapitalizma.
Uprizoritev v avtohumornem slogu iskreno in brez (večini gledališčnikom tako ljubega in oklepajočega) cinizma izzivajoče dregne v srce in dušo prinese razlog za smeh. To je konec koncev ena redkih življenjskih katarz.
𝗜𝗴𝗿𝗮𝗷𝗼: Matevž Biber, Nejc Ropret, Matija Stipanič
𝗔𝘃𝘁𝗼𝗿𝗶𝗰𝗮 𝗼𝗱𝗿𝘀𝗸𝗲 𝗮𝗱𝗮𝗽𝘁𝗮𝗰𝗶𝗷𝗲 𝗶𝗻 𝗱𝗿𝗮𝗺𝗮𝘁𝘂𝗿𝗴𝗶𝗻𝗷𝗮: Maja Borin
𝗦𝗰𝗲𝗻𝗼𝗴𝗿𝗮𝗳: Matic Gselman
𝗞𝗼𝘀𝘁𝘂𝗺𝗼𝗴𝗿𝗮𝗳𝗶𝗻𝗷𝗮: Suzana Rengeo
𝗞𝗼𝗿𝗲𝗼𝗴𝗿𝗮𝗳𝗶𝗻𝗷𝗮: Cleopatra Purice
𝗟𝗲𝗸𝘁𝗼𝗿𝗶𝗰𝗮: Metka Damjan
𝗢𝗯𝗹𝗶𝗸𝗼𝘃𝗮𝗹𝗲𝗰 𝗹𝘂č𝗶: Tomaž Bezjak
𝗔𝘃𝘁𝗼𝗿 𝘃𝗶𝗱𝗲𝗮: Dino Ćurić
𝗜𝗻𝘀𝗽𝗶𝗰𝗶𝗲𝗻𝘁: Uroš Kus
Š𝗲𝗽𝗲𝘁𝗮𝗹𝗸𝗮: Karmen Živko
by #vednoaktualno | Jan 30, 2026
Matevž Biber, Nejc Ropret, Matija Stipanič
»𝗟𝗔𝗩 𝗜𝗭 𝗜𝗡 𝗗𝗜 𝗘𝗥«
igralski avtorski projekt v sklopu Kabareta pri Belem zajcu
𝟱., 𝟲., 𝟭𝟬., 𝟭𝟭., 𝟭𝟰., 𝟮𝟳. 𝗶𝗻 𝟮𝟴. 𝟮. 𝟮𝟬𝟮𝟲 𝗼𝗯 𝟮𝟬.𝟬𝟬
Mali oder
𝗩𝗲č 𝗼 𝗽𝗿𝗲𝗱𝘀𝘁𝗮𝘃𝗶: https://www.sng-mb.si/event/lav-iz-in-di-er/
»Lav iz in di er« podpisujejo igralci Matevž Biber, Nejc Ropret in Matija Stipanič, ki že skoraj dve desetletji soustvarjajo v mariborski Drami. Tokrat so na oder stopili kot soavtorji in protagonisti – moški v najboljših letih, ki razmišljajo o tem, kam so izpuhtele mladostniške iluzije, kateri dogodki so bili gradniki in zaznamovalci, zakaj verjeti v gledališče, kaj za posameznike in družbo pomeni Voltairov poziv k »obdelovanju svojega vrta« in kako se starati, ne da bi ob tem izgubili samoironijo ali igrivost. V ospredje avtorskega projekta postavljajo sebe – igralce, kolege, očete, partnerje, brate, sinove –, a zagriznejo tudi v grenke sadeže generacije, ki živi v kakofoniji med dediščino egalitarnega socializma in narcisoidnega neoliberalnega kapitalizma.
Uprizoritev v avtohumornem slogu iskreno in brez (večini gledališčnikom tako ljubega in oklepajočega) cinizma izzivajoče dregne v srce in dušo prinese razlog za smeh. To je konec koncev ena redkih življenjskih katarz.
𝗜𝗴𝗿𝗮𝗷𝗼: Matevž Biber, Nejc Ropret, Matija Stipanič
𝗔𝘃𝘁𝗼𝗿𝗶𝗰𝗮 𝗼𝗱𝗿𝘀𝗸𝗲 𝗮𝗱𝗮𝗽𝘁𝗮𝗰𝗶𝗷𝗲 𝗶𝗻 𝗱𝗿𝗮𝗺𝗮𝘁𝘂𝗿𝗴𝗶𝗻𝗷𝗮: Maja Borin
𝗦𝗰𝗲𝗻𝗼𝗴𝗿𝗮𝗳: Matic Gselman
𝗞𝗼𝘀𝘁𝘂𝗺𝗼𝗴𝗿𝗮𝗳𝗶𝗻𝗷𝗮: Suzana Rengeo
𝗞𝗼𝗿𝗲𝗼𝗴𝗿𝗮𝗳𝗶𝗻𝗷𝗮: Cleopatra Purice
𝗟𝗲𝗸𝘁𝗼𝗿𝗶𝗰𝗮: Metka Damjan
𝗢𝗯𝗹𝗶𝗸𝗼𝘃𝗮𝗹𝗲𝗰 𝗹𝘂č𝗶: Tomaž Bezjak
𝗔𝘃𝘁𝗼𝗿 𝘃𝗶𝗱𝗲𝗮: Dino Ćurić
𝗜𝗻𝘀𝗽𝗶𝗰𝗶𝗲𝗻𝘁: Uroš Kus
Š𝗲𝗽𝗲𝘁𝗮𝗹𝗸𝗮: Karmen Živko
by #vednoaktualno | Jan 30, 2026
Paula Vogel
𝗞𝗔𝗞𝗢 𝗦𝗘𝗠 𝗦𝗘 𝗡𝗔𝗨Č𝗜𝗟𝗔 𝗩𝗢𝗭𝗜𝗧𝗜
𝟮𝟵. 𝗶𝗻 𝟯𝟭. 𝟭. 𝟮𝟬𝟮𝟲 𝗼𝗯 𝟮𝟬.𝟬𝟬
Mali oder
𝗩𝗲č 𝗼 𝗽𝗿𝗲𝗱𝘀𝘁𝗮𝘃𝗶: https://www.sng-mb.si/event/kakosemsenaucilavoziti/
Besedilo Kako sem se naučila voziti ameriške dramatičarke Paule Vogel (1951) je nastalo leta 1997 in avtorici prineslo Pulitzerjevo nagrado ter številne uprizoritve po vsem svetu. Drama z občutljivo inteligenco osvetljuje večplastnost družinskih odnosov, zablod in zatrtih slutenj, hkrati pa avtorica z najrazličnejšimi dramsko-pripovednimi ključi spretno odpira globine odnosov med Tamalo in njenim stricem Matičem ter se pri tem spretno izogiba številnim pastem obravnavanih tematik čustvenih in spolnih zlorab.
Drama, ki nastaja na križišču prekršenih pravil, sega globoko v intimne spomine danes odrasle ženske, ki je svoj vzdevek, kot veleva njihova družinska tradicija, dobila po spolnem organu (Tamala ali angleško Li’l Bit – »little bit« ali »samo nekaj majhnega«). V trenutku, ko se je njeno otroško telo začelo spreminjati, se je zunanji svet nemudoma odzval na njeno metamorfozo – povečane prsi so, kot pravi sama, klicale nasprotni spol kot Sirene Argonavte. In nato ključen trenutek usodne »ure vožnje« v naročju strica Matiča, ki je kot britev zarezal v življenje Tamale. »To je bil zadnji dan, ko sem živela v svojem telesu,« pravi.
Vsaka družina je čudna na svoj način. Če dobiš vzdevek po velikosti svojega organa, se nekako ne zdi preveč čudno, da se na družinskih srečanjih zbadljivo pogovarjajo o vseh mogočih seksualno obarvanih temah, brezsramno pripovedujejo začinjene družinske anekdote ter najstnika nenehno spravljajo v zadrego. Lahko bi bili samo še ena odštekana družina odprta tako za črn humor kot za bizarne vzgojne nasvete, katere protiutež bi bil prijazen in razumevajoč striček s posluhom za najstniške stiske in težave. Pa niso.
𝗜𝗴𝗿𝗮𝗷𝗼: Julija Klavžar, Kristijan Ostanek, Maša Žilavec
𝗥𝗲ž𝗶𝘀𝗲𝗿: Nejc Gazvoda
𝗣𝗿𝗲𝘃𝗮𝗷𝗮𝗹𝗸𝗮: Liu Zakrajšek
𝗦𝗰𝗲𝗻𝗼𝗴𝗿𝗮𝗳: Darjan Mihajlovič Cerar
𝗞𝗼𝘀𝘁𝘂𝗺𝗼𝗴𝗿𝗮𝗳𝗶𝗻𝗷𝗮: Katarina Šavs
𝗢𝗯𝗹𝗶𝗸𝗼𝘃𝗮𝗹𝗸𝗮 𝗺𝗮𝘀𝗸𝗲: Maja Razboršek
𝗚𝗹𝗮𝘀𝗯𝗲𝗻𝗮 𝗼𝗽𝗿𝗲𝗺𝗮 𝘁𝗲𝗿 𝗴𝗹𝗮𝘀𝗯𝗮: Igor Matković
𝗢𝗯𝗹𝗶𝗸𝗼𝘃𝗮𝗹𝗲𝗰 𝘀𝘃𝗲𝘁𝗹𝗼𝗯𝗲: David Andrej Francky
𝗟𝗲𝗸𝘁𝗼𝗿𝗶𝗰𝗮: Metka Damjan
𝗔𝘀𝗶𝘀𝘁𝗲𝗻𝘁𝗸𝗮 𝗸𝗼𝘀𝘁𝘂𝗺𝗼𝗴𝗿𝗮𝗳𝗶𝗻𝗷𝗲: Pia Gorišek
𝗜𝗻𝘀𝗽𝗶𝗰𝗶𝗲𝗻𝘁: Uroš Kus
Š𝗲𝗽𝗲𝘁𝗮𝗹𝗸𝗮: Karmen Živko
by admin | Jan 26, 2026 | Glasba
Ena najuglednejših opernih hiš na svetu, newyorška Metropolitanska opera, se tudi več let po pandemiji covida-19 še vedno spoprijema z resnimi finančnimi posledicami.
Vodstvo ustanove je napovedalo odpuščanja, začasna znižanja plač ter krčenje programa, obenem pa razmišlja o drugih, manj običajnih ukrepih za stabilizacijo proračuna.
Delo je izgubilo 22 zaposlenih v administraciji, kar pomeni opazen poseg v upravno strukturo hiše. Poleg tega so se vodilnim kadrom začasno znižale plače. Znižanja zadevajo tudi najvišje predstavnike hiše, vključno z glasbenim in generalnim direktorjem.
Vodstvo zagotavlja, da gre za začasne ukrepe. Če se finančno stanje izboljša, naj bi se plače vrnile na prejšnjo raven najpozneje do leta 2027. Že zdaj pa naj bi kombinacija odpuščanj, nižjih plač in drugih varčevalnih ukrepov v tekočem proračunskem letu prinesla približno 15 milijonov dolarjev prihrankov, v naslednjem pa še dodatnih 25 milijonov.
Krčenje programa in prestavljene premiere
Varčevanje se pozna tudi pri umetniškem programu. V prihajajoči sezoni bo Metropolitanska opera pripravila 17 produkcij, eno manj kot je bilo sprva načrtovano, in bistveno manj kot pred pandemijo, ko je bilo na sporedu tudi do 25 različnih naslovov. Med prestavljenimi projekti je tudi nova postavitev opere Hovanščina Modesta Musorgskega, ki za zdaj ostaja brez novega termina.
Pomemben dejavnik negotovosti je tudi še neuresničeni dogovor s Savdsko Arabijo, napovedan lani jeseni. Po njem naj bi opera več zim zapored gostovala v Rijadu in v zameno prejela obsežne subvencije ter sodelovala pri izobraževanju lokalnih umetnikov. Čeprav vodstvo vztraja, da dogovor ostaja v veljavi, se je izplačilo sredstev zamaknilo, kar je dodatno obremenilo proračun ustanove.
Prodaja umetnin kot izhod v sili
Med bolj odmevnimi možnostmi, o katerih razmišlja vodstvo, je prodaja dveh monumentalnih stenskih poslikav Marca Chagalla, ki že desetletja krasita notranjost operne hiše. Deli, ustvarjeni v šestdesetih letih prejšnjega stoletja posebej za to stavbo, sta ocenjeni na skupno okoli 55 milijonov dolarjev. V primeru prodaje bi novi lastnik moral zagotoviti, da poslikavi ostaneta na svojem mestu, ob njiju pa bi bila nameščena donatorska tabla.
To ni prvič, da so likovne umetnine del finančnih strategij Metropolitanske opere. Med finančno krizo leta 2009 so iste poslikave že služile kot jamstvo za posojilo.
Opera kot večnamenski prostor
V iskanju dodatnih prihodkov se opera vse bolj odpira tudi drugim zvrstem. Dvorano, ki sprejme kar 4000 obiskovalcev, oddaja v najem, kadar ni v uporabi za operne produkcije. Tako bo junija gostila muzikal The Last Ship glasbenika Stinga, kar kaže na premik k bolj raznolikemu in tržno usmerjenemu programu.
Vodstvo poudarja, da so takšni koraki nujni za dolgoročno preživetje. Cilj naj bi bil ohraniti visoke umetniške standarde in hkrati zagotoviti finančno vzdržnost brez ustvarjanja proračunskega primanjkljaja.
Primer Metropolitanske opere razkriva širši izziv sodobnih kulturnih institucij: kako v času zmanjšanih donacij, spremenjenih navad občinstva in visokih produkcijskih stroškov uskladiti umetniške ambicije z ekonomsko realnostjo – in ob tem ohraniti zaupanje javnosti ter kulturno dediščino.
![≈ [približno enako kot]]()
by #vednoaktualno | Jan 25, 2026
Jonas Hassen Khemiri
≈ [𝗣𝗥𝗜𝗕𝗟𝗜Ž𝗡𝗢 𝗘𝗡𝗔𝗞𝗢 𝗞𝗢𝗧]
12. in 13. 1. 2026 ob 19.00 | Dvorana Frana Žižka
22. in 23. 1. ter 24. in 25. 2. 2026 ob 20.00 | Mali oder
𝗩𝗲č 𝗼 𝗽𝗿𝗲𝗱𝘀𝘁𝗮𝘃𝗶: https://www.sng-mb.si/event/priblizno-enako-kot/
Jonas Hassen Khemiri (1978) je eden najprepoznavnejših in najbolj prevajanih švedskih avtorjev tega stoletja. Njegovi romani so bili prevedeni v več kot dvajset jezikov, medtem ko se njegova dramatika igra po vseh največjih odrih Evrope. Kot dramski avtor je slovenskim odrom še nepoznan, zato je postavitev drame ≈ [približno enako kot] ne samo prva slovenska uprizoritev tega besedila, temveč tudi prva uprizoritev Khemirijevega teksta v slovensko govorečem prostoru nasploh.
Simbol ≈ v matematiki in ekonomiji zaznamuje pomenskost približnega enačaja oziroma v dobesednem pomenu približno enako kot, kar je definicija, s katero besedilo preizprašuje vso medčloveško vrednost v omenjenem besedilu, ko jo primerja z močjo kapitala. Khemiri, ki je poleg literature doštudiral tudi ekonomijo, s tekstom uresniči strašno, a ekstremno vsakdanjo predpostavko: kaj če bi lahko prav vse, kar doživimo, kar nas obdaja, kar pričakujemo in kaj obžalujemo, zvedli na ekonomske formule prihodka in ultimativega dobička? Ali z drugimi besedami: pred nami izriše naš vsakdan, ki ga diktira ponotranjena sodobna kapitalistična mentaliteta. Velik dosežek Khemirijevega besedila je, da kljub izjemno kompleksni tematiki v svojem besedilu ustvari izrazito živ in poln svet, ki fascinira s hitrostjo in premišljenostjo. Pripoved in perspektivo zgodbe si izmenjuje več kot dvajset dramskih oseb, ki zajemajo vse od predavanj znanstvenikov z začetka devetnajstega stoletja, direktnih nagovorov publike s strani vodje uprizoritve pa do sodobnih intimnih relacij, med njimi pa Khemiri spretno krmari s konstantnimi spremembami gledališkega koda: od popolnoma dramskih prizorov do ex cáthedra razlag, intervjujev pa postdramskih situacij, kjer gledalec postane del odrske izgovarjave. Besedilo tako ves čas hodi po tanki meji med absurdnimi in s tem vsem znanimi humornimi sekvencami našega življenja na eni strani ter kruto, brutalno in temno platjo družbenega in socialnega sistema, ki ga živimo na drugi. Z mešanico teoretske, dokumentarne in fiktivne naracije ustvarja precizno in premišljeno diagnozo naše aktualnosti.
Želja uprizoritve, ki kot pravi perspektivna režiserka mlajše generacije Maša Pelko, je bila z avtorskimi posegi poseči v kompleksno strukturo Khemirijeve misli in več kot dvajset protagonistov skrčiti na izgovarjavo le nekaj igralk in igralcev ter jih predstaviti skozi vsakdanjo borbo z bremenom kapitalistične logike, ki določa njihove intimne odnose, občutje preteklosti, odločitve v prihodnosti. Kolektivna dramska igra, ki je kot ustvarjena za Mali oder, saj dopušča gledalcu, da se protagonistom izredno približa, hkrati pa kot gledališka oblika eksperimentira z lastno formo in vsebino.
𝗜𝗴𝗿𝗮𝗷𝗼: Blaž Dolenc, Petja Labović, Ana Urbanc, Minca Lorenci, Kristijan Ostanek
𝗥𝗲ž𝗶𝘀𝗲𝗿𝗸𝗮: Maša Pelko
𝗣𝗿𝗲𝘃𝗮𝗷𝗮𝗹𝗸𝗮: Mita Gustinčič Pahor
𝗗𝗿𝗮𝗺𝗮𝘁𝘂𝗿𝗴𝗶𝗻𝗷𝗮: Luna Pentek
𝗦𝗰𝗲𝗻𝗼𝗴𝗿𝗮𝗳: Lin Japelj
𝗞𝗼𝘀𝘁𝘂𝗺𝗼𝗴𝗿𝗮𝗳𝗶𝗻𝗷𝗮: Tina Bonča
𝗦𝗸𝗹𝗮𝗱𝗮𝘁𝗲𝗹𝗷: Val Fürst
𝗞𝗼𝗿𝗲𝗼𝗴𝗿𝗮𝗳𝗶𝗻𝗷𝗮: Bojana Robinson
𝗟𝗲𝗸𝘁𝗼𝗿𝗶𝗰𝗮: Mojca Marič
𝗢𝗯𝗹𝗶𝗸𝗼𝘃𝗮𝗹𝗲𝗰 𝘀𝘃𝗲𝘁𝗹𝗼𝗯𝗲: Andrej Hajdinjak
𝗔𝘀𝗶𝘀𝘁𝗲𝗻𝘁𝗸𝗮 𝗹𝗲𝗸𝘁𝗼𝗿𝗶𝗰𝗲 (š𝘁𝘂𝗱𝗶𝗷𝘀𝗸𝗼): Zala Reich
𝗜𝗻𝘀𝗽𝗶𝗰𝗶𝗲𝗻𝘁: Uroš Kus
Š𝗲𝗽𝗲𝘁𝗮𝗹𝗸𝗮: Karmen Živko
![≈ [približno enako kot]](https://kultura.media.si/wp-content/uploads/2026/01/858724293716750_861634866759026-1.jpeg)