by #vednoaktualno | Nov 14, 2025
EN_ https://cofestival.si/2025/en/ruth-gibson-bruno-martelli/
Četrtek, 27. november, od 14.00 do 18.00
Ruth Gibson in Bruno Martelli: nino (2025)
plesna instalacija
Kino Šiška, Komuna
Vstop prost
Novacene je konceptualno gledišče, s pomočjo katerega nino obravnava zaskrbljenost glede umetne inteligence ter vprašanja o identiteti in povezanosti, ki prevladujejo v sodobni družbi, pri čemer si zamišlja prihodnost, ki jo zaznamujejo večja povezanost, vračanje k telesu in vnovična vzpostavitev povezave z okoljem. Novacene, ki ga je uvedel raziskovalec James Lovelock,* avtor hipoteze o Gaji, je oznaka za hipotetično novo geološko obdobje, ki bo napočilo po antropocenu, v katerem bodo neznansko inteligentni, samoizpopolnjujoči se umetni sistemi postali prevladujoča sila, ki bo oblikovala biosfero Zemlje.
Z uporabo virtualne inkarnacije in socialnih stikov je ustvarjena potopitvena izkušnja, ki spodbuja povezovanje in sodelovanje občinstva. Za razvoj avatarjev in okolij so uporabljene različne tehnološke rešitve, vključno z zajemom gibanja v realnem času, umetno inteligenco in igralnimi pogoni. Neobičajne telesne oblike avatarjev spodbujajo razmislek o tem, kako se opredeljujemo in kako te opredelitve vplivajo na stike v virtualnih okoljih. V tej spekulativni simulaciji uporabnik postane tako avtor kot tudi gledalec umetniškega dela obenem, kar je neobičajna situacija, podobna igri.
* Lovelock, J. (2019). Novacene: The Coming Age of Hyperintelligence. London: Allen Lane.
Ustvarjalci: Ruth Gibson in Bruno Martelli
Plesalci: Eszter Gál, Csilla Gesztelyi Nagy, Balázs Oláh, Mar Serra Martí, Helén Tamaskó, Robert Anderson, Ally Clarke, Ruby Portus, Zara Philips
Glasba: Mechanoid Muse (Marcus Villaca), Casually Here (Nic Nell)
Oblikovanje zvoka: Nic Nell
Dramaturgija: Catherine Duquette
Kostumi: Kitti Laposa
Posebna zahvala: Liza Nagy, Naoto Hieda, William Ruddock Primett
Ustvarjeno v okviru projekta MODINA, programa Ustvarjalne Evrope Evropske unije
S podporo: SIN Arts Centre, MotionBank/CCL Univerza za uporabne znanosti Düsseldorf (HSD)
Obiskovalci lahko vstopijo in izstopijo kadarkoli v času dogodka.
* Predstava bo izvedena v angleškem jeziku.
Organizacija: Kino Šiška in NDA Slovenija
S podporo projekta MODINA, ki ga sofinancira EU.
by #vednoaktualno | Nov 14, 2025
EN_https://cofestival.si/2025/en/isabelle-schad/
Isabelle Schad: Študije brezmejnosti #2 – Golota in krajina (2024)
plesna predstava; senzorični uvod v predstavo ob 19.00
Stara mestna elektrarna
Trajanje: 120 min.
Ob 19.00 bo Isabelle Schad vodila kratko senzorično uglaševanje kot uvod v ogled predstave.
Vstopnina: http://www.eventim.si/artist/cofestival/studije-brezmejnosti-2-4014269/
8/10 EUR
Festivalske vstopnice: https://www.eventim.si/event/cofestival-2025-razlicna-prizorisca-20757495/
Nemška koreografinja Isabelle Schad je domači javnosti znana po koreografskih delih, ki so bila predstavljena na dosedanjih edicijah CoFestivala. Leta 2016 in 2021 je pri nas predstavila skupinski deli Kolektivni poskoki (2014) in Odsev (2019), leta 2023 duet Solo za Claudio in Josephine / Telesa svetlobe (2022). Intrigantnost njenega koreografskega dela je v načinih, kako somatsko-kinetični problemi, ki jih koreografinja rešuje, nikoli ne izničujejo implicitne družbenosti plesnih teles, hkrati pa družbenost njenih koreografij nikoli ne preide na raven gledališke reprezentacije. Študije brezmejnosti #2 – Golota in krajina (Studies on Infinity #2 – Nudity and Landscape) so njeno zadnje delo, v katerem koža zaseda mesto stvarne in možne družbenosti in medčloveških odnosov. V njeni koreografski umetnosti plesna telesa tvorijo relacijske organizme, za katere koža nikoli ni meja, ampak vstop v čas, kjer odnosi nimajo svojih koncev.
V Študijah brezmejnosti #2 Isabelle Schad nadaljuje svojo dolgoročno raziskavo gibalnih gradiv in njihovega potenciala za brezmejno variiranje. Raziskovanje golote in krajinskosti kot odnosov med sebstvom in skupnostjo, med kožo in okoljem se je začelo z delom Delci in elementi (2016), ki je skupaj s skupinskima koreografijama Kolektivni poskoki in Odsev tvorilo trilogijo, v kateri se je avtorica z družbenostjo teles ukvarjala z zelo elementarnimi kompozicijami kinetičnih dejanj in gibanj. »Nadaljevanje kože med posameznimi telesi obravnava samorazumevanje kot obliko razprostiranja in zrcaljenja sebstva skozi drugega in okolje. Je energetsko načelo, ki sledi zakonu privlačnosti: zrcalo vrača odsev, vibrira in privlači, kar je oddano. Ljudje se vzajemno in brezmejno odsevamo drug v drugem. Izhajajoč iz načel zena, somatike, qui gonga, aikida in dihalnih tehnik se koreografska gradiva Študij odmikajo od klasičnega gledališkega odra in razprostirajo svojo moč v obliki performansa v trajanju ali koreografske instalacije,« pravi koreografinja. Skulpturalna koreografija, ki s svojo čutnostjo zaposluje gledalsko percepcijo, je sestavljena iz obstoječih in novih gradiv. Gledalci naseljujejo prostor onstran klasičnih gledaliških konvencij, vabljeni, da se predajo izkušnji zazankanega časa.
Koncept in koreografija: Isabelle Schad
Sokoreografija in ples: Johanna Ackva, Viviana Defazio, F. F., David Kummer, Yen Lee, Manuel Lindner, Jan Lorys, Lea Pischke, Aya Torawa, Maja Zimmerlin
Kompozicija in zvok: Damir Šimunović
Oblikovanje svetlobe: Bruno Pocheron
Delo z glasom: Ignacio Jarquin
Komunikacija: Elena Basteri
Izvršna produkcija: Heiko Schramm
Produkcija: Isabelle Schad
S podporo: Senatni oddelek za kulturo in socialno kohezijo zvezne dežele Berlin
Partner: Wiesen55 e.v.
* V predstavi je prisotna golota.
Organizacija: Kino Šiška in NDA Slovenija v sodelovanju z zavodom Bunker
S podporo: Goethe-Institut
by #vednoaktualno | Nov 14, 2025
EN_https://cofestival.si/2025/en/liis-vares-taavet-jansen/
Sreda, 26. november, ob 17.00
Liis Vares in Taavet Jansen: Še vedno se premika (2025)
instalacija v navidezni resničnosti / Kino Šiška, Katedrala
Trajanje: 60 min.
Vstop prost.
V delu Še vedno se premika (Still Moving) koreografinja Liis Vares in interdisciplinarni umetnik in raziskovalec Taavet Jansen, ki v svojem delu združuje gibanje, digitalne tehnologije in interaktivne predstave, s pomočjo mešane resničnosti povabita občinstvo v prostor, kjer se instinktivna fizičnost sreča z jezikovnim mišljenjem. Projekt je del obsežnejše serije Held in Human in obravnava pomen prisotnosti in »bivanja v telesu« v sodobnem svetu, v katerem tehnologija v veliki meri razširja in posreduje človeško izkušnjo. Še vedno se premika povabi do tri izvajalce – člane občinstva – hkrati, da vstopijo v dinamičen »miselni prostor« in svoje telo udinjajo njegovi dramaturgiji. Vsak od udeležencev je opremljen s prozornimi očali za navidezno resničnost, ki omogočajo tako fizično kot digitalno navigacijo, prispeva pa svojo edinstveno fizičnost, domišljijo in interpretacijo, s čimer nadgradi razvijajoči se koreografski jezik in vključujočo dramaturgijo.
Avtorja: Liis Vares in Taavet Jansen
Rešitev XR in programiranje: Norbert Pape
Koprodukcija: Sõltumatu Tanstu Lava
Ustvarjeno v okviru projekta MODINA, programa Ustvarjalne Evrope Evropske unije
S podporo: Estonska akademija umetnosti, vares.digital
* Dogodek bo potekal v angleškem jeziku
Organizacija: Kino Šiška in NDA Slovenija
S podporo: Modine in Creative Europe
by #vednoaktualno | Nov 14, 2025
EN_ https://cofestival.si/2025/en/dance-on-ensemble/
Dance On Ensemble: Izdelovanje plesov (z deli Mercea Cunninghama, Marthe Graham, Tima Etchellsa in Mathilde Monnier)
plesne predstave in pogovor; uvodno predavanje v dela M. Cunninghama in M. Graham ob 18.30
Lutkovno gledališče Ljubljana, Oder pod zvezdami in Šentjakobski oder
Vstopnina: http://www.eventim.si/artist/cofestival/dance-on-ensemble-izdelovanje-plesov-4014180/
8/10 EUR
Festivalske vstopnice: https://www.eventim.si/event/cofestival-2025-razlicna-prizorisca-20757495/
18.30 Rok Vevar: Uvod v dela Mercea Cunninghama in Marthe Graham, predavanje, preddverje Odra pod zvezdami
19.00 Dance On Ensemble & Merce Cunningham: Ljubljanska zgodba – Vnovična zamisel Zgodbe (1963, 2025), plesna predstava, trajanje: 30 min, Oder pod zvezdami
20.00 Martha Graham: Temna pesem (1937) + Tim Etchells: Vse/nič (2021), plesna predstava, trajanje: 8 min, Šentjakobski oder
20.30 Mathilde Monnier: neskončna (Zgodba) (2021), plesna predstava, trajanje: 30 min, Oder pod zvezdami
21.10 Pogovor s Tyem Boomershinom, umetniškim vodjem Dance On Ensemble, preddverje Odra pod zvezdami
Na letošnjem CoFestivalu ponovno gostimo mednarodni berlinski Dance On Ensemble, v katerem vrhunski plesalci svoje kariere nadaljujejo, tudi ko se v plesnih kulturnih sistemih po svetu njihova kariera ponavadi zaključi. Umetniški vodja Ty Boomershine je k sodelovanju povabil znano francosko koreografinjo Mathilde Monnier z nalogo, da se umetniško odzove na kultno odprto koreografsko delo Mercea Cunninghama z naslovom Zgodba (Story) iz leta 1963, ter britanskega režiserja, vizualnega umetnika in performerja Tima Etchellsa, da svoj umetniški odziv ustvari na solo Temna pesem (Deep Song) Marthe Graham iz leta 1937. Nastal je program, ki združuje dve različni deli ameriškega plesnega modernizma ter aktualna odziva dveh predstavnikov evropskih sodobnih scenskih umetnosti, ki za svoji nalogi uporabita več različnih umetniških medijev. Razen dela Marthe Graham, ki ga domače občinstvo še nikoli ni imelo priložnosti videti v živo (filmski dokumentarec Plesalčev svet so sicer v Ljubljanski operi predvajali septembra 1962, ko je bila koreografinja na jugoslovanski turneji), so se preostali trije avtorji ljubljanskemu občinstvu s svojimi deli že predstavili.
Martha Graham: Temna pesem (1937) + Tim Etchells: Vse/nič (2021)
Najslavnejša ameriška koreografinja Martha Graham ni bila niti v času svojega življenja niti po smrti leta 1991 s svojim repertoarjem nikoli predstavljena na slovenskih odrih. Solo Temna pesem je plesni odziv koreografinje in plesalke na vznik španske državljanske vojne (1936–1939). Uteleša moderne plesne težnje ameriških tridesetih let. V ponovni postavitvi dela pleše Miki Orihara, dolgoletna članica skupine Marthe Graham in ansambla Dance On. Skupaj z instalacijo Tima Etchellsa Vse/Nič (Everything/Nothing, 2021), ki na dialoški način in skladno s takratnim zanimanjem koreografinje za najnovejše umetniške smeri in medije intervenira v plesni prostor, nam prinaša umetniško in kontekstualno referenco časa, ki so ga tako kot današnjega zaznamovali vojni konflikti.
Njen plesni solo Temna pesem (1937) je nastal v letih, ko se je Martha Graham s svojim koreografskim delom v ZDA začela spreminjati v popularno ikono moderne umetnosti in ko se je ameriška umetnost s svojim antifašističnim stališčem, v kontekstu razvitega delavskega gibanja in levičarskega političnega vrenja, čutila dolžno reagirati na družbeno-politične razmere v Evropi, doma in po svetu. Leta 1936 je izbruhnila španska državljanska vojna, ki je svet razdelila na fašistični in antifašistični tabor, Martha Graham pa je dobila povabilo, da nastopi na plesnem festivalu ob počastitvi olimpijskih iger v Berlinu. Graham je z zelo jasnim stališčem odklonila sodelovanje na tej nacistični manifestaciji ter se čutila dolžno umetniško reagirati na globalne politične razmere. Skupinsko koreografsko delo Kronika (1936) in solo Temna pesem (1937) sta neposredna umetniška odziva na grozeče zaostrovanje političnih razmer in človeško trpljenje med žrtvami španske državljanske vojne. Martha Graham je v tridesetih letih ustvarila več plesnih solov, izmed katerih sta danes najslavnejša Tožba (1930) in Meja (1935), hkrati pa je takrat že razvila plesno tehniko, ki je s svojo rabo mišičnega in skeletnega telesnega sistema delovala kot gibalna oblika angažiranega socialnega realizma, saj je v času industrijske dobe in manualnega dela manifestirala moč človeškega telesa ter z njo pomnožila učinek telesnih naporov in teže. Gibalna plastičnost njenega plesa je sovpadla s težnjami v razvoju ameriške moderne skulpture, saj je prav v teh letih začela sodelovati z vrsto ameriških modernističnih kiparjev (Alexander Calder, Isamu Noguchi idr.). Instalacija Tima Etchellsa v neonsko-besedilni instalaciji uporabi pesem Federica Garcíe Lorce Krik iz leta 1931, v kateri pesnik, žrtev španske državljanske vojne, zapiše: »Na svetu je vse strto. Le molk je še ostal.« (prev. Jože Udovič)
* Slovenska inačica prevoda naslova sola Deep Song je usklajena s prevodom Aleksandre Rekar v zgodovinski študiji Marka Franka Plesati modernizem / Uprizarjati politiko (1995), ki je leta 2006 izšla pri založbi Emanat in jo priporočamo vsem, ki želijo čas, v katerem je nastal solo Marthe Graham, podrobneje razumeti.
Dance On Ensemble & Merce Cunningham: Ljubljanska zgodba – Vnovična zamisel Zgodbe (1963, 2025) in Mathilde Monnier: neskončna (Zgodba) (2021)
Zgodba (1963), ki jo Dance On Ensemble ponovno zamišlja, saj so njene sledi dokumentacijsko nepopolne, je bila v obsežnem opusu Mercea Cunninghama skupaj z Igriščnimi plesi (1963) med najbolj odprtimi izmed koreografovih del. Nastala je tako rekoč natančno ob prvi desetletnici njegovega ansambla in bila stalno na sporedu šestmesečne svetovne turneje leta 1964, po kateri je koreograf globalno zaslovel. Delo je iz časa, ko sta Merce Cunningham in John Cage v New Yorku spreminjala pogoje in načine plesne ustvarjalnosti ter iniciirala kompozicijska načela, ki so jih takratni mladi ustvarjalci poimenovali postmoderni ples. Dance On Ensemble se je Zgodbe lotil študijsko, z odločitvami in gradivi, ki izhajajo iz razpoložljive dokumentacije in od poznavalcev koreografovega opusa. Francoska koreografinja Mathilde Monnier pa v neskončni (Zgodbi) (never ending (Story)), navdahnjena s poezijo ameriškega neoavantgardnega pesnika Davida Antina, Cunninghamovega sodobnika, ustvari besedilno gradivo, »zgodbo«, na katero se plesalci odzivajo s svojimi plesnimi instrumenti in domišljijo, saj imata tako gibanje kot govor isti izvor: telo.
Zgodbo (naslov je svojevrstna subverzija, saj njena plesna snov ni pripovedna, zato lahko sklepamo, da je koreograf v svojem času, na prelomu med pripovednimi in problemskimi tipi koreografij, skušal afirmirati drugačne pristope h koreografskim strukturam) je v izhodišču sestavljalo osemnajst vnaprej določenih koreografskih sekvenc (solov, duetov, triov in skupinskih sekvenc), ki so bile plesalcem na razpolago za takojšnje komponiranje z variiranjem vstopov in izstopov, prostora, smeri, tempa, povezanosti gibalnih gradiv v posamezni sekvenci in tudi kvalitete plesnih fraz, kot zapisuje Carolyn Brown v svoji knjigi Naključje in okoliščine: dvajset let s Cageom in Cunninghamom (2007). Podobno odprta je bila glasbena partitura Sapporo japonskega skladatelja Toshija Ichiyanagija, vizualni umetnik Robert Rauschenberg, ki je bil svetlobni oblikovalec, scenograf in tehnik ansambla, pa je lahko scenske elemente sestavil iz česarkoli, kar je našel v zaodrju gledališč, kjer je ansambel plesal Zgodbo. »Prišli smo v Evropo in vsa gledališča so bila tako neznosno pospravljena, da občasno ni bilo tako rekoč ničesar, kar bi se dalo porabiti za scenografijo,« se je čez leta spominjal Rauschenberg. Zgodba in Igriščni plesi po svoji strukturi zrcalijo načela Dogodkov, ki jih je Cunninghamov ansambel v svojih začetkih (prvi Dogodek je bil izveden junija 1964 na Dunaju) izvajal zunaj gledališč in so bili sestavljeni iz repertoarnih sekvenc. Decembra leta 1995 smo enega izmed tovrstnih Dogodkov videli tudi v Ljubljani v Cankarjevem domu, ko je Cunninghamov ansambel prvič in zadnjič nastopil pri nas.
Martha Graham: Temna pesem (1937) + Tim Etchells: Vse/nič (2021)
Koreografija in kostumi: Martha Graham
Ponovna postavitev, nastopajoča: Miki Orihara
Neonska instalacija: Tim Etchells
Glasba: Henry Cowell
Rekonstrukcija svetlobnega oblikovanja: David Finley
Svetloba: Martin Beeretz
Zvok: Mattef Kuhlmey
Produkcija: Dance On/Bureau Ritter
Produkcija Deep Song je predstavljena v dogovoru z Martha Graham Resources, oddelkom Martha Graham Center of Contemporary Dance, Inc.
Dance On Ensemble & Merce Cunningham: Ljubljanska zgodba – Vnovična zamisel Zgodbe (1963, 2025)
Koreografija: Merce Cunningham
Na podlagi izvirnega koreografskega dela Story Mercea Cunninghama iz leta 1963.
Dodatne koreografske smernice in gradivo je razvil Dance On Ensemble pod vodstvom Daniela Squireja. Neopredeljivo delo, ki se za vsako izvedbo na novo oblikuje z uporabo naključnih operacij in odločitev med izvajanjem.
Skladatelj: Toshi Ichiyanagi
Scenografija, kostumi in svetloba po konceptih Roberta Rauschenberga
Nastopajoči: Ty Boomershine, Emma Lewis, Gesine Moog, Miki Orihara, Tim Persent, Jone San Martin, Marco Volta
Glasba v živo in zvok: Mattef Kuhlmey
Umetnica: Meta Grgurevič
Režiser: Daniel Squire
Svetloba: Patrick Lauckner/Falk Dittrich
Lučno vodstvo na gostovanjih: Martin Beeretz
Kostumi: Sophia Piepenbrock-Saitz
Asistentka režiserja: Clarissa Omiecienski
Produkcija: Dance On/Bureau Ritter. Na podlagi licenčnega sporazuma z Merce Cunningham Trust
Mathilde Monnier: neskončna (Zgodba) (2021)
Koreografija: Mathilde Monnier
Nastopajoči: Ty Boomershine, Emma Lewis, Gesine Moog, Jone San Martin, Marco Volta
Oblikovanje svetlobe: Martin Beeretz
Oblikovanje zvoka: Mattef Kuhlmey
Umetniško sodelovanje: Stéphane Bouquet
Kostumografija: Mathilde Monnier
Asistentka za kostumografijo: Nora Stocker
Tehnično vodstvo: Martin Beeretz
Produkcija: Dance On/Bureau Ritter
V sodelovanju z: Münchner Kammerspiele
S podporo: Montpellier Danse v Agori, mednarodnem mestu plesa
* Pogovor s Tyem Boomershinom bo potekal v angleškem jeziku.
Organizacija: Kino Šiška in NDA Slovenija v sodelovanju z LGL
Vodji produkcije: Valentina Boroni in Hélène Philippot
Koordinatorka produkcije in sodelovanja: Anastasia Luck
Mednarodna distribucija: Fauves – agencija za uprizoritvene umetnosti
Sofinancirano s programom Ustvarjalna Evropa Evropske unije v okviru DANCE ON, PASS ON, DREAM ON.
DANCE ON je projekt Bureau Ritter gUG, ki ga financira nemški zvezni komisariat za kulturo in medije.
![COFESTIVAL I Andreja Rauch Podrzavnik: Guba]()
by #vednoaktualno | Nov 14, 2025
EN_https://cofestival.si/2025/en/andreja-rauch-podrzavnik/
Andreja Rauch Podrzavnik: Guba (2024)
likovno uprizoritveni dogodek v treh delih
Kino Šiška, Katedrala
Trajanje: 60 min.
Vstopnina: http://www.eventim.si/artist/cofestival/andreja-rauch-podrzavnik-guba-4014147/
8/10 EUR
Festivalske vstopnice: https://www.eventim.si/event/cofestival-2025-razlicna-prizorisca-20757495/
Guba (2024) Andreje Rauch Podrzavnik je zaključni del trilogije, ki jo tvori skupaj z deloma Kar nosim s sabo (2021) in Origami (2023). Ogromna bela papirna plahta, nekakšna protislovna tabula rasa ali plesni pod, ki nastopi v vseh treh koreografijah, s svojo postopno rabo kopiči komaj zaznavne sledi, marmorirano teksturo, ki nastaja s trošenjem koreografskih tal. Prav s to belo plahto se objekt plesa pretvarja v natančen seznam svojih sledi. Gubo konstruktivistični elementi predstave zaključijo pri tej osrednji vizualni referenci baroka, ki mu plesni modernizem in postmoderni ples veliko dolgujeta. Najmanj zaradi njegove pregovorne ornamentalnosti, bolj zaradi postopkov, s katerimi je v različnih medijih potekala njegova konstrukcija. Barok je seveda hkrati tudi estetska paradigma, s katero se ples sredi sedemnajstega stoletja v Evropi vzpostavi kot umetniška zvrst.
Guba je bila premierno prikazana v Kinu Šiška 6. septembra 2024. Koreografija Katedralo Kina Šiška spremeni v multilokacijski ambient, ki v predstavo na brechtovski način naseli vrsto arhitekturnih karakteristik volumna, lupin in površin ter vse proizvodne obrate dvorane, ki se izmenično osvetljujejo v trenutkih funkcionalnih dejanj (umetniškega in tehničnega dela). Zasedba vključuje in razgiba celotno proizvodno ekipo, ki jo zasede v ničte stopnje gibalnih oblik, da bi se od tam ples odgnal v kompleksnejše koreo-kinetične sekvence. Plesno-gibalnim sekvencam ustvari vrsto prostorskih, materialnih, svetlobnih in zvočnih vzporednic, ki koreografijo razširjajo v druge medije, vanjo naseljujejo pomembne estetsko-zgodovinske paradigme (konstruktivizem, barok) in plesni umetnosti zagotovijo nekaj potrebnega kisika onstran izključnega prezentizma. Poglavitna prostorska karakteristika Gube je horizontalna črta, ki se skozi predstavo centripetalno ali centrifugalno postopoma spiralno guba, vse do pomenljivega sklepnega dejanja. S pretvorbo te črte se guba tudi gledalčev pogled. Struktura Gube, ki je prostorski dispozitiv Kleinove steklenice, neorientabilnega geometričnega telesa, pri katerem sta zunanjost in notranjost ena in ista reč, je v resnici transpozicija gibalnih prvin plesa v prostorske rabe telesa. Razvoj gibanja (movement progression) in projekcija gibanj (movement projection), ki sta skupaj z vrsto podsistemskih elementov konstitutivna kompozicijska elementa koreografskega dela Andreje Rauch Podrzavnik, sta hkrati impulzivni, somatski in formalni motor, ki mora telesno delo spraviti onstran kože, da bi se gibanje lahko nadaljevalo. Onstran trenutka, telesnih privatnosti ali konkretnega prostora, da bi lahko ples zavibriral v razširjenem javnem času. Guba (2024) Andreje Rauch Podrzavnik je z deloma Kar nosim s sabo (2021) in Origami (2023) eden od pomembnih dosežkov plesne ustvarjalnosti v Republiki Sloveniji.
Koncept in koreo-režija: Andreja Rauch Podrzavnik
Oblikovanje prostora: Peter Rauch
Lučno oblikovanje: Jaka Šimenc
Oblikovanje giba: Katja Legin, Bojana Robinson, Andreja Rauch Podrzavnik
Zvočno oblikovanje in glasba: Josip Maršić
Video: Darko Sintič
Izdelava scenografije: Martin Podrzavnik, Uroš Mehle, Peter Rauch
Produkcija: Federacija
Koprodukcija: Kino Šiška in DUM – Društvo umetnikov
Organizacija: Kino Šiška in NDA Slovenija
