Filmsko gledališče Idrija

Filmsko gledališče Idrija ima bogato kulturno zgodovino – nahaja se namreč v najstarejši ohranjeni gledališki stavbi pri nas. Že od nastanka, leta 1770, je pomembno prispevala h kulturni ponudbi rudarskega mesta. Na začetku so program in ponudbo sooblikovali lokalni in popotniški umetniki ter drugi kulturni navdušenci. Pomembno vlogo pri tem je igral Vinko Lapajne, ki je leta 1889 ustanovil Dramatično društvo Idrija in tako utrl pot gledališkim ustvarjalcem. V petdesetih letih prejšnjega stoletja je bila stavba preurejena v kinematografsko dvorano. Leta 2001 je bila stavba opredeljena kot spomenik državnega pomena, od leta 2012 pa je kot objekt v sklopu dediščine živega srebra v Idriji tudi del UNESCO-vega seznama svetovne dediščine. Od leta 2015 s Filmskim gledališčem Idrija upravlja Mestna knjižnica in čitalnica Idrija. Ustanova pa je tudi član Art kino mreže Slovenije in mednarodne kinematografske mreže Europa Cinemas.

Filmsko gledališče Idrija ponuja raznolik filmski program, ki vključuje tudi umetniške art filme in filme za otroke ter mladino. Poleg rednega sporeda filmov izvajajo tudi program artkino abonma in kino abonma za mlade.

Nastanek Filmskega gledališča Idrija je tesno povezan z razvojem mesta Idrija in z razcvetom lokalnega rudnika živega srebra. Nekoč znano kot Rudniško gledališče je nastalo z adaptacijo starejšega rudniškega poslopja med leti 1769 in 1770. Zanimivo je, da so pri adaptaciji uporabili predvsem material, ki je ostal pri gradnji rudarskega skladišča za žito. Stavba je bila sezidana v baročni ovalni obliki s klasicističnim predverjem. V prvem nadstropju se je nekoč nahajalo 19 lož, v pritličju pa parterni sedeži in 17 dodatnih lož. Lože so bile uvodoma namenjene uradnikom, kasneje pa so jih lahko uporabljale tudi rudarske družine. V gledališču, ki je lahko takrat sprejelo okrog 300 obiskovalcev, so uvodoma nastopale zgolj potujoče italijanske in nemške igralske skupine – organizirali pa so le tri predstave na leto. To se je spremenilo v sredini 19. stoletja, ko so začeli gostiti vedno več predstav v slovenskem jeziku. Od leta 1889 je bilo gledališče izključno slovensko. V 17. stoletju so potekale nekatere obnove, žal pa je stavbo leta 1895 prizadel ljubljanski potres. Zaradi slabih razmer so bili primorani gledališče leta 1903 zapreti. Dve leti kasneje je rudniška uprava, ki je takrat upravljala s stavbo, prostore predala mestnim gasilcem. Dramatično društvo je pravico za uporabo poslopja prejelo šele leta 1913, ko so izvedli tudi nekatere nujne posege. Med prvo svetovno vojno so v stavbi namestili vojne ujetnike, nekatere prostore pa uporabljali za skladišče. Leta 1920 je Dramatično društvo ponovno dobilo pravico za uporabo stavbe, a so tri leta kasneje Italijani ponovno odstranili oder, leta 1927 pa je bilo ukinjeno še društvo. Italijani so stavbo uporabljali kot skladišče vse do konca druge svetovne vojne. V petdesetih letih prejšnjega stoletja je bila zgradba preurejena za prirejanje kinematografskih predstav. Filmske dejavnosti so tam potekale vse do leta 1982, ko so poslopje prizadele obsežne poplave. Med leti 1983 in 1987 so potekala obsežna obnovitvena dela po načrtih arhitekta Marjana Mušiča. Ko jo je leta 1988 prizadel še požar, so bile potrebne še nekatere dodatne gradbene intervencije. Od leta 2001 je objekt del nacionalne nepremične kulturne dediščine in je spomenik državnega pomena. Po letih stagnacije je Klub idrijskih študentov leta 2009 priredil festival Filmski stik, od takrat dalje so se člani kluba in aktivisti trudili za vzdrževanje rednega filmskega programa. Dodatne težave je prinesla digitalizacija kinematografskih ustanov, zato so se leta 2014 odločili, da začasno prenehajo s filmskimi projekcijami. Aprila naslednje leto je Filmsko gledališče Idrija postalo del Mestne knjižnice in čitalnice Idrije, ki tam še danes izvaja redni filmski program.