M. Solce in A. Jarry: U!-BU?

by #vednoaktualno | Apr 15, 2026

𝐌. 𝐒𝐨𝐥𝐜𝐞 𝐢𝐧 𝐀. 𝐉𝐚𝐫𝐫𝐲: 𝐔!-𝐁𝐔?
Lutkovno-igrani dada-kabaret

Starost 15+
Trajanje: 50 minut, brez odmora

📅 Ponovitev: 21. aprila, ob 19.30
📌🎟️ Dvorana Duše Počkaj, 14, 12* EUR
…………………………………………………………………….

𝗭̌𝗱𝗿𝗲𝗸 𝘀𝗺𝗼 𝗶𝗻 𝘃 𝘇̌𝗱𝗿𝗲𝗸 𝘀𝗲 𝗽𝗼𝘃𝗿𝗻𝗲𝗺𝗼.

Na presečišču političnega gledališča, teatra objekta, groteskne ždrekoperete in dadaističnega koncerta je v režiji Matije Solceta nastala nova gledališko-glasbena kompozicija po motivih slavne epopeje Alfreda Jarryja.

Kralj Ubu danes ne potrebuje aktualizacije, saj smo primorani amoralne, izprijene, požrešne, presrane, podrepne in pohlepne samozvane »kralje« prenašati na vsakem koraku. Za razliko od drame, ki je konec 19. stoletja zaradi svoje kontroverznosti vnesla nemir v francosko družbo, so v novi predstavi Teatra Matite besede postavljene v funkcijo zvočnih impulzov, označevalcev in hkrati razdiralcev besedila, ki se včasih sprevrže v lajež, drugič v glasbo, spet kdaj v prdo-simfonijo ali poetično masovno eksekucijo.

V svet UBU-izma, patafizike in ironične družbene kritike nas potegne peterica dadalitikov – igralcev, glasbenikov, animatorjev in samosvojih avtorjev –, ki z nekaj straniščnimi ščetkami, mimičnimi lutkami, bobni, klaviaturo, basom, tremi zadnjicami in dvema trebuhoma ubesedijo ter izvedejo to, česar si danes želimo vsi: služiti idiotu.

A »U!-BU?« nas ne pusti uživati ob pogledu na perfektno animacijo ritne odprtine. Provocira nas tudi z interakcijo z drugimi deli telesa – da o psiholoških pritiskih na naše statusne simbole, ideološke poglede ali religijo sploh ne govorimo. Tako kot se Ubu pri svojem delu poglobljeno loti vseh slojev prebivalstva, se v predstavi ustvarjalci dotaknejo kritike vseh tem – izvzemši sebe, saj vedo, da so na svojem področju največji poznavalci.

V to se lahko prepričate tudi sami na ekscentrično-dinamičnem kabaretu, ki bo gledalca nenasilno in nedemokratično prepričal v svoj edini prav.

𝗧𝗲𝗮𝘁𝗲𝗿 𝗷𝗲 𝗺𝗿𝘁𝗲𝘃! 𝗭̌𝗶𝘃𝗲𝗹 𝘁𝗲𝗮𝘁𝗲𝗿!
…………………………………………………………………….

Režija, glasba, soavtorstvo: Matija Solce
Avtorica likovne podobe, scenografka in kostumografka: Larisa Kazić
Avtor zaključnega songa Zatrubte prdelí v tubu: Filip Šebšajevič
Oblikovanje svetlobe: Matija Solce, Larisa Kazić
Igrajo: Filip Šebšajevič, Tines Špik, Miha Arh, Miha Razdrih, Matija Solce
Izdelava lutk: Polona Černe
Izdelava scenografije in rekvizitov: Sandra Birjukov, Polona Černe, Larisa Kazić

Produkcija: Teatro Matita
Koprodukcija: Cankarjev dom in Lutkovno gledališče Ljubljana

Projekt sta finančno podprla Ministrstvo za kulturo RS in Mestna občina Ljubljana

Točke izginjanja – ponovitvi

by #vednoaktualno | Apr 15, 2026

𝗧𝗼𝗰̌𝗸𝗲 𝗶𝘇𝗴𝗶𝗻𝗷𝗮𝗻𝗷𝗮
Plesno-lutkovna predstava za odrasle

📅sob., 18. apr. 2026, ob 20:00
📅ned., 19. apr. 2026, ob 20:00
📍Dvorana Duše Počkaj, 14,12* EUR

“𝑴𝒊 𝒔𝒎𝒐 𝒏𝒂𝒔̌ 𝒔𝒑𝒐𝒎𝒊𝒏, 𝒎𝒊 𝒔𝒎𝒐 𝒕𝒊𝒔𝒕𝒊 𝒉𝒊𝒎𝒆𝒓𝒊𝒄̌𝒏𝒊 𝒎𝒖𝒛𝒆𝒋 𝒔𝒑𝒓𝒆𝒎𝒊𝒏𝒋𝒂𝒋𝒐𝒄̌𝒊𝒉 𝒔𝒆 𝒐𝒃𝒍𝒊𝒌, 𝒕𝒊𝒔𝒕𝒊 𝒌𝒖𝒑 𝒓𝒂𝒛𝒃𝒊𝒕𝒊𝒉 𝒐𝒈𝒍𝒆𝒅𝒂𝒍.”
– 𝑱𝒐𝒓𝒈𝒆 𝑳𝒖𝒊𝒔 𝑩𝒐𝒓𝒈𝒆𝒔

Plesalka in koreografinja 𝗞𝗮𝗷𝗮 𝗟𝗶𝗻 ter lutkovna ustvarjalka 𝗠𝗮𝗷𝗮 𝗞𝘂𝗻𝘀̌𝗶𝗰̌ se prvič srečata v skupni raziskavi spomina. Na odru gradita intimen, občutljivo uglašen prostor, kjer se skozi gib, animacijo in materialnost predmetov počasi izrisujejo drobci njunih osebnih spominov – krhki, izmuzljivi in globoko vtisnjeni v telo. Kot v Platonovi prispodobi voščene plošče se izkustva vanju zapisujejo, brišejo in prekrivajo. Eden od spominov se vrača kot ujetost v trenutku, ko je preveč življenja naenkrat zaprlo dih, drugi kot skoraj sanjska podoba – obala izginulega otoka, jelen, ki plava skozi morje, trenutek, ki se razblini, še preden ga lahko ujameš.

𝗞𝗮𝗷 𝗷𝗲 𝘁𝗶𝘀𝘁𝗼, 𝗸𝗮𝗿 𝗼𝘀𝘁𝗮𝗻𝗲? 𝗝𝗲 𝘁𝗼 𝗹𝗲 𝗼𝗯𝗰̌𝘂𝘁𝗲𝗸, 𝘀𝗲𝗻𝗰𝗮 𝗯𝗿𝗲𝘇 𝘁𝗲𝗹𝗲𝘀𝗮, 𝘀𝗽𝗼𝗺𝗶𝗻, 𝗸𝗶 𝗻𝗼𝗰̌𝗲 𝘃𝗲𝗰̌ 𝗼𝗯𝘀𝘁𝗮𝗷𝗮𝘁𝗶? 𝗦𝗽𝗼𝗺𝗶𝗻 𝗸𝗼𝘁 𝘁𝗼𝗰̌𝗸𝗮 𝗶𝘇𝗴𝗶𝗻𝗷𝗮𝗻𝗷𝗮, 𝗸𝗷𝗲𝗿 𝘀𝗲 𝗶𝘇𝗴𝘂𝗯𝗶𝘀̌, 𝘀̌𝗲 𝗽𝗿𝗲𝗱𝗲𝗻 𝘁𝗲 𝗸𝗱𝗼 𝗼𝗽𝗮𝘇𝗶?

Telo v predstavi postane arhiv preteklosti, prostor, kjer se osvobajajo skrite in pozabljene notranje pokrajine. Te se razodevajo v fragmentih, teksturah in gibih – sledovih, ki jih je mogoče zaznati, a ne preprosto razložiti. Dramaturgija sledi fragmentarni logiki spomina: prehajanju med ostrimi podobami, nenadnimi prekinitvami in sanjskimi premenami.

Izhodišče ustvarjalk je pesniška zbirka Lucije Stupica Točke izginjanja ter filozofska tradicija, ki spomin razume kot nekaj hkrati vtisljivega in neulovljivega. Osrednji koncept točke izginjanja je hibrid psihološkega, filozofskega in vizualnega polja, prostor na robu zaznavnega, kjer gledalec neotipljivo soustvarja pomen.

Njun odnos se nenehno spreminja: včasih se izrisujeta kot eno, drugič se luščita kot protipola. V tem gibanju nastaja kompleksna napetost med tem, kar telo skuša zadržati, in silovitostjo notranjega impulza, ki si utira pot k osvoboditvi.

Predstava prepleta sodobni ples, lutkovnost in poetični jezik ter razpenja telesnost in predmetnost med dva svetova: med otipljivo realnostjo in notranjo sobo spomina. Ne pripoveduje zgodbe, temveč odpira proces: neprestano nastajanje, razpadanje in preoblikovanje pomenov. Gledalca ne vodi k razumevanju naracije, temveč k doživljanju samega dejanja spominjanja, krhkega, minljivega in obenem temeljnega za občutek identitete. Ob tem se rojevajo vprašanja:

𝗦𝗺𝗼 𝗿𝗲𝘀 𝗹𝗲 𝘀𝗸𝘂𝗽𝗲𝗸 𝘀𝘃𝗼𝗷𝗶𝗵 𝘀𝗽𝗼𝗺𝗶𝗻𝗼𝘃? 𝗞𝗱𝗮𝗷 𝘀𝗲 𝘀𝗽𝗼𝗺𝗶𝗻 𝗽𝗿𝗲𝗹𝗲𝘃𝗶 𝘃 𝗳𝗶𝗸𝗰𝗶𝗷𝗼? 𝗞𝗮𝗸𝗼 𝗻𝗮𝘀 𝘂𝘀𝗺𝗲𝗿𝗷𝗮𝗷𝗼 𝘀𝗽𝗼𝗺𝗶𝗻𝗶, 𝗸𝗶 𝗷𝗶𝗵 𝗻𝗲 𝗺𝗼𝗿𝗲𝗺𝗼 𝘇𝗮𝘃𝗲𝘀𝘁𝗻𝗼 𝗽𝗿𝗶𝗸𝗹𝗶𝗰𝗮𝘁𝗶? 𝗔𝗹𝗶 𝘃 𝗻𝗮𝘀 𝗼𝗯𝘀𝘁𝗮𝗷𝗮 𝗻𝗲𝗸𝗮𝗷, 𝗸𝗮𝗿 𝗽𝗿𝗲𝘀𝗲𝗴𝗮 𝘀𝗽𝗼𝗺𝗶𝗻? 𝗜𝗻 𝗮𝗹𝗶 𝗷𝗲 𝗻𝗮𝘀̌𝗮 𝘃𝗲𝗰̌𝗻𝗼𝘀𝘁 𝗼𝗱𝘃𝗶𝘀𝗻𝗮 𝗼𝗱 𝘁𝗲𝗴𝗮, 𝗮𝗹𝗶 𝘀𝗲 𝗻𝗮𝘀 𝗯𝗼 𝗻𝗲𝗸𝗱𝗼 𝘀𝗽𝗼𝗺𝗶𝗻𝗷𝗮𝗹?

Predstava nas vodi skozi pokrajino spomina, kjer se osebni drobci prepletajo s poetičnimi podobami, filozofskimi odsevi in neizgovorjenim, ki se osvobaja iz telesa. Točke izginjanja tako postanejo prostor vmesnosti – kraj, kamor se vračamo, čeprav ga ni več na nobenem zemljevidu.

***

Avtorici, ustvarjalki in izvajalki: Maja Kunšič in Kaja Lin J. Avguštin
Izbor besedil in avtorstvo (Rojstni dan, Jelen v morju): Maja Kunšič
Dramaturgija: Ajda Rooss
Scenografija in izdelava rekvizitov, scene: Zala Kalan
Avtorska glasba: Mitja Vrhovnik Smrekar
Oblikovanje luči: Gregor Kuhar
Kostumografija, izdelava kostuma: Suzana Ermers Krapež
V predstavi so uporabljena besedila in poezija Lucije Stupice, Etel Adnan, Han Kang (Greek Lessons) ter Kapke Kasabove (Meja).

Produkcija: Maja Kunšič in Kaja Lin J. Avguštin
Koprodukcija: Cankarjev dom

Posebna zahvala Lutkovnemu gledališču Ljubljana

Matjaž Farič: Spolzka tla

by #vednoaktualno | Apr 15, 2026

𝗠𝗮𝘁𝗷𝗮𝘇̌ 𝗙𝗮𝗿𝗶𝗰̌: 𝗦𝗽𝗼𝗹𝘇𝗸𝗮 𝘁𝗹𝗮
Antimuzikal Nezaželenih

Ponovitve:
17., 18. in 19. aprila 2026, ob 19.30
Linhartova dvorana

* * *
V predstavi 𝗦𝗽𝗼𝗹𝘇𝗸𝗮 𝘁𝗹𝗮, ki je podnaslovljena kot antimuzikal Nezaželenih, sodeluje večje število ustvarjalcev, glasbenikov, igralcev in plesalcev. V prepletu igre, plesa in glasbe liki na odru preskakujejo med zgodbo o dogodku in dvomi o njegovi resničnosti. Vse to se dogaja tudi v neposredni bližini gledalcev, ki so kot soudeleženci umeščeni na sredino uprizoritvenega prostora.

𝘙𝘦𝘴, 𝘬𝘢𝘳 𝘫𝘦 𝘳𝘦𝘴, 𝘯𝘪 𝘳𝘦𝘴 𝘢𝘭’ 𝘫𝘦 𝘻𝘢𝘳𝘦𝘴,
𝘯𝘪 𝘳𝘦𝘴, 𝘬𝘢𝘳 𝘫𝘦 𝘻𝘢𝘳𝘦𝘴, 𝘪𝘯 𝘻𝘢𝘳𝘦𝘴 𝘯𝘪 𝘷𝘦𝘤̌ 𝘴𝘮𝘦𝘴̌𝘯𝘰
sta verza iz predstave Spolzka tla, ki ju je napisala igralka Tina Resman, uglasbil pa Žigan Krajnčan. Povzameta bistvo predstave, ko v množici interpretacij in mnenj o dogodku, ki je ustvaril močan čustveni odziv, vztrajanje pri zgodbi, ki naj bi temeljila na resnici, ni več mogoče. Izkaže se, da sam dogodek ni resničen sam po sebi, ampak je to predvsem odvisno od posameznikovega dojemanja in interpretacije. Tako se nastopajoči v predstavi vse bolj sprašujejo, ali se je dogodek sploh zgodil, na odru pa spremljamo vedno več težav pri uprizarjanju resnice.

Predstava Spolzka tla je del večletnega ustvarjalnega opusa režiserja in koreografa Matjaža Fariča ter pomeni nadaljevanje predstave Nezaželeni, pri kateri je šlo za poskus objektivnega uprizarjanja dogodka – za pogled od zunaj, medtem ko se predstava Spolzka tla ukvarja s skrajno subjektivnim pogledom in odzivom na ta isti dogodek – za pogled od znotraj.
Dogodek, ki ga obravnavata obe predstavi, se je zgodil med pandemijo na Prekmurskem trgu v Ljubljani ob plesni intervenciji Druga stran ulice v javni prostor, ko je prišlo do nesporazuma med brezdomci in plesalci sodobnega plesa.

O tem Igralec Jure Žavbi, ki igra sebe in lik brezdomca z imenom Lepi, v predstavi izjavi: »𝘚 𝘱𝘳𝘦𝘫𝘴̌𝘯𝘫𝘰 𝘱𝘳𝘦𝘥𝘴𝘵𝘢𝘷𝘰, 𝘬𝘪 𝘫𝘦 𝘪𝘮𝘦𝘭𝘢 𝘱𝘰𝘮𝘦𝘯𝘭𝘫𝘪𝘷 𝘯𝘢𝘴𝘭𝘰𝘷 𝘕𝘦𝘻𝘢𝘻̌𝘦𝘭𝘦𝘯𝘪, 𝘴𝘮𝘰 𝘻̌𝘦𝘭𝘦𝘭𝘪 𝘱𝘰𝘬𝘢𝘻𝘢𝘵𝘪, 𝘥𝘢 𝘬𝘰𝘯𝘧𝘭𝘪𝘬𝘵𝘪 𝘭𝘢𝘩𝘬𝘰 𝘯𝘢𝘴𝘵𝘢𝘯𝘦𝘫𝘰 𝘵𝘶𝘥𝘪 𝘮𝘦𝘥 𝘯𝘢𝘬𝘭𝘫𝘶𝘤̌𝘯𝘪𝘮𝘪 𝘥𝘳𝘶𝘻̌𝘣𝘦𝘯𝘪𝘮𝘪 𝘴𝘬𝘶𝘱𝘪𝘯𝘢𝘮𝘪. 𝘕𝘢𝘴𝘱𝘳𝘰𝘵𝘫𝘢 𝘴𝘦 𝘯𝘦 𝘥𝘰𝘨𝘢𝘫𝘢𝘫𝘰 𝘻𝘨𝘰𝘭𝘫 𝘮𝘦𝘥 𝘵𝘪𝘴𝘵𝘪𝘮𝘪 𝘻𝘨𝘰𝘳𝘢𝘫 𝘪𝘯 𝘴𝘱𝘰𝘥𝘢𝘫, 𝘢𝘮𝘱𝘢𝘬 𝘵𝘶𝘥𝘪 𝘮𝘦𝘥 𝘵𝘪𝘴𝘵𝘪𝘮𝘪 𝘴𝘱𝘰𝘥𝘢𝘫 𝘪𝘯 𝘴𝘱𝘰𝘥𝘢𝘫. 𝘡̌𝘦𝘭𝘦𝘭𝘪 𝘴𝘮𝘰 𝘳𝘦𝘬𝘰𝘯𝘴𝘵𝘳𝘶𝘪𝘳𝘢𝘵𝘪 𝘳𝘦𝘴𝘯𝘪𝘤̌𝘯𝘪 𝘥𝘰𝘨𝘰𝘥𝘦𝘬 𝘪𝘯 𝘯𝘢 𝘬𝘰𝘯𝘤𝘶 𝘶𝘴𝘵𝘷𝘢𝘳𝘪𝘭𝘪 𝘧𝘪𝘬𝘤𝘪𝘫𝘰. 𝘓𝘪𝘬𝘪 𝘣𝘳𝘦𝘻𝘥𝘰𝘮𝘤𝘦𝘷 𝘴𝘰 𝘪𝘻𝘮𝘪𝘴̌𝘭𝘫𝘦𝘯𝘪, 𝘯𝘫𝘪𝘩𝘰𝘷𝘦 𝘻𝘨𝘰𝘥𝘣𝘦 𝘱𝘢 𝘵𝘶𝘥𝘪.«

Režiser in koreograf: Matjaž Farič
Plesalke in plesalci: Katja Legin, Kristýna Peldová / Jerneja Fekonja, Lara Matea Ivančič, Alja Branc Barbosa, Vito Vidovič Bintchende
Plesalec in pevec: Žigan Krajnčan
Igralke in igralci: Marinka Štern, Tina Resman, Veronika Valdés, Sebastjan Starič, Uroš Potočnik, Jure Žavbi
Glasbenika: Brane Zorman, Kristijan Krajnčan

Besedila: ustvarjalci predstave
Glasba za songe: Kristijan Krajnčan, Žigan Krajnčan, Brane Zorman, Uroš Potočnik, Matjaž Farič
Dramaturg: Tilen Oblak
Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak
Kostumografa: Sanja Grcić, Matjaž Farič
Asistent kostumografije: Timotej Bistan

Produkcija: Flota, zavod, Murska Sobota in Cankarjev dom
Koprodukcija: Plesni teater Ljubljana, Flota Ljubljana

V predstavi je uporabljeno tudi gibalno gradivo iz predstave Druga stran ulice, ki so ga soustvarili: Ana Cvelfar, April Veselko, Jerca Rožnik Novak, Kaja Vajdetič, Kaja Lin Jagodic Avguštin, Leon Marič, Patricija Crnkovič

Predstava je nastala s podporo Ministrstva za kulturo Republike Slovenije in Mestne občine Ljubljana.

foto: Darja Štravs Tisu

Točke izginjanja – ponovitvi

by #vednoaktualno | Apr 15, 2026

𝗧𝗼𝗰̌𝗸𝗲 𝗶𝘇𝗴𝗶𝗻𝗷𝗮𝗻𝗷𝗮
Plesno-lutkovna predstava za odrasle

📅sob., 18. apr. 2026, ob 20:00
📅ned., 19. apr. 2026, ob 20:00
📍Dvorana Duše Počkaj, 14,12* EUR

“𝑴𝒊 𝒔𝒎𝒐 𝒏𝒂𝒔̌ 𝒔𝒑𝒐𝒎𝒊𝒏, 𝒎𝒊 𝒔𝒎𝒐 𝒕𝒊𝒔𝒕𝒊 𝒉𝒊𝒎𝒆𝒓𝒊𝒄̌𝒏𝒊 𝒎𝒖𝒛𝒆𝒋 𝒔𝒑𝒓𝒆𝒎𝒊𝒏𝒋𝒂𝒋𝒐𝒄̌𝒊𝒉 𝒔𝒆 𝒐𝒃𝒍𝒊𝒌, 𝒕𝒊𝒔𝒕𝒊 𝒌𝒖𝒑 𝒓𝒂𝒛𝒃𝒊𝒕𝒊𝒉 𝒐𝒈𝒍𝒆𝒅𝒂𝒍.”
– 𝑱𝒐𝒓𝒈𝒆 𝑳𝒖𝒊𝒔 𝑩𝒐𝒓𝒈𝒆𝒔

Plesalka in koreografinja 𝗞𝗮𝗷𝗮 𝗟𝗶𝗻 ter lutkovna ustvarjalka 𝗠𝗮𝗷𝗮 𝗞𝘂𝗻𝘀̌𝗶𝗰̌ se prvič srečata v skupni raziskavi spomina. Na odru gradita intimen, občutljivo uglašen prostor, kjer se skozi gib, animacijo in materialnost predmetov počasi izrisujejo drobci njunih osebnih spominov – krhki, izmuzljivi in globoko vtisnjeni v telo. Kot v Platonovi prispodobi voščene plošče se izkustva vanju zapisujejo, brišejo in prekrivajo. Eden od spominov se vrača kot ujetost v trenutku, ko je preveč življenja naenkrat zaprlo dih, drugi kot skoraj sanjska podoba – obala izginulega otoka, jelen, ki plava skozi morje, trenutek, ki se razblini, še preden ga lahko ujameš.

𝗞𝗮𝗷 𝗷𝗲 𝘁𝗶𝘀𝘁𝗼, 𝗸𝗮𝗿 𝗼𝘀𝘁𝗮𝗻𝗲? 𝗝𝗲 𝘁𝗼 𝗹𝗲 𝗼𝗯𝗰̌𝘂𝘁𝗲𝗸, 𝘀𝗲𝗻𝗰𝗮 𝗯𝗿𝗲𝘇 𝘁𝗲𝗹𝗲𝘀𝗮, 𝘀𝗽𝗼𝗺𝗶𝗻, 𝗸𝗶 𝗻𝗼𝗰̌𝗲 𝘃𝗲𝗰̌ 𝗼𝗯𝘀𝘁𝗮𝗷𝗮𝘁𝗶? 𝗦𝗽𝗼𝗺𝗶𝗻 𝗸𝗼𝘁 𝘁𝗼𝗰̌𝗸𝗮 𝗶𝘇𝗴𝗶𝗻𝗷𝗮𝗻𝗷𝗮, 𝗸𝗷𝗲𝗿 𝘀𝗲 𝗶𝘇𝗴𝘂𝗯𝗶𝘀̌, 𝘀̌𝗲 𝗽𝗿𝗲𝗱𝗲𝗻 𝘁𝗲 𝗸𝗱𝗼 𝗼𝗽𝗮𝘇𝗶?

Telo v predstavi postane arhiv preteklosti, prostor, kjer se osvobajajo skrite in pozabljene notranje pokrajine. Te se razodevajo v fragmentih, teksturah in gibih – sledovih, ki jih je mogoče zaznati, a ne preprosto razložiti. Dramaturgija sledi fragmentarni logiki spomina: prehajanju med ostrimi podobami, nenadnimi prekinitvami in sanjskimi premenami.

Izhodišče ustvarjalk je pesniška zbirka Lucije Stupica Točke izginjanja ter filozofska tradicija, ki spomin razume kot nekaj hkrati vtisljivega in neulovljivega. Osrednji koncept točke izginjanja je hibrid psihološkega, filozofskega in vizualnega polja, prostor na robu zaznavnega, kjer gledalec neotipljivo soustvarja pomen.

Njun odnos se nenehno spreminja: včasih se izrisujeta kot eno, drugič se luščita kot protipola. V tem gibanju nastaja kompleksna napetost med tem, kar telo skuša zadržati, in silovitostjo notranjega impulza, ki si utira pot k osvoboditvi.

Predstava prepleta sodobni ples, lutkovnost in poetični jezik ter razpenja telesnost in predmetnost med dva svetova: med otipljivo realnostjo in notranjo sobo spomina. Ne pripoveduje zgodbe, temveč odpira proces: neprestano nastajanje, razpadanje in preoblikovanje pomenov. Gledalca ne vodi k razumevanju naracije, temveč k doživljanju samega dejanja spominjanja, krhkega, minljivega in obenem temeljnega za občutek identitete. Ob tem se rojevajo vprašanja:

𝗦𝗺𝗼 𝗿𝗲𝘀 𝗹𝗲 𝘀𝗸𝘂𝗽𝗲𝗸 𝘀𝘃𝗼𝗷𝗶𝗵 𝘀𝗽𝗼𝗺𝗶𝗻𝗼𝘃? 𝗞𝗱𝗮𝗷 𝘀𝗲 𝘀𝗽𝗼𝗺𝗶𝗻 𝗽𝗿𝗲𝗹𝗲𝘃𝗶 𝘃 𝗳𝗶𝗸𝗰𝗶𝗷𝗼? 𝗞𝗮𝗸𝗼 𝗻𝗮𝘀 𝘂𝘀𝗺𝗲𝗿𝗷𝗮𝗷𝗼 𝘀𝗽𝗼𝗺𝗶𝗻𝗶, 𝗸𝗶 𝗷𝗶𝗵 𝗻𝗲 𝗺𝗼𝗿𝗲𝗺𝗼 𝘇𝗮𝘃𝗲𝘀𝘁𝗻𝗼 𝗽𝗿𝗶𝗸𝗹𝗶𝗰𝗮𝘁𝗶? 𝗔𝗹𝗶 𝘃 𝗻𝗮𝘀 𝗼𝗯𝘀𝘁𝗮𝗷𝗮 𝗻𝗲𝗸𝗮𝗷, 𝗸𝗮𝗿 𝗽𝗿𝗲𝘀𝗲𝗴𝗮 𝘀𝗽𝗼𝗺𝗶𝗻? 𝗜𝗻 𝗮𝗹𝗶 𝗷𝗲 𝗻𝗮𝘀̌𝗮 𝘃𝗲𝗰̌𝗻𝗼𝘀𝘁 𝗼𝗱𝘃𝗶𝘀𝗻𝗮 𝗼𝗱 𝘁𝗲𝗴𝗮, 𝗮𝗹𝗶 𝘀𝗲 𝗻𝗮𝘀 𝗯𝗼 𝗻𝗲𝗸𝗱𝗼 𝘀𝗽𝗼𝗺𝗶𝗻𝗷𝗮𝗹?

Predstava nas vodi skozi pokrajino spomina, kjer se osebni drobci prepletajo s poetičnimi podobami, filozofskimi odsevi in neizgovorjenim, ki se osvobaja iz telesa. Točke izginjanja tako postanejo prostor vmesnosti – kraj, kamor se vračamo, čeprav ga ni več na nobenem zemljevidu.

***

Avtorici, ustvarjalki in izvajalki: Maja Kunšič in Kaja Lin J. Avguštin
Izbor besedil in avtorstvo (Rojstni dan, Jelen v morju): Maja Kunšič
Dramaturgija: Ajda Rooss
Scenografija in izdelava rekvizitov, scene: Zala Kalan
Avtorska glasba: Mitja Vrhovnik Smrekar
Oblikovanje luči: Gregor Kuhar
Kostumografija, izdelava kostuma: Suzana Ermers Krapež
V predstavi so uporabljena besedila in poezija Lucije Stupice, Etel Adnan, Han Kang (Greek Lessons) ter Kapke Kasabove (Meja).

Produkcija: Maja Kunšič in Kaja Lin J. Avguštin
Koprodukcija: Cankarjev dom

Posebna zahvala Lutkovnemu gledališču Ljubljana