Galerija Božidar Jakac

Galerija Božidar Jakac je bila ustanovljena leta 1974 kot nadgradnja kulturne dejavnosti, ki se je odvijala v Kostanjevici na Krki. Galerija je naslednica Dolenjskega kulturnega festivala, njegovega premoženja in dejavnosti. S svojo dejavnostjo pokriva območje Bele krajine, Posavja in Dolenjske. Vpisana je v razvid muzejev ter galerij pri Ministrstvu za kulturo RS. Je ena izmed največjih slovenskih galerij po površini razstavnih prostorov, razstavljenem gradivu ter likovnem fondu. Predstavlja dela slovenskih ekspresionistov na stalnih razstavah, na občasnih razstavah pa predstavlja vrhunske tuje in domače umetnike. Svoje programe pripravlja v sodelovanju z domačimi ter tujimi zavodi, ki delujejo na področju likovne umetnosti. Pomemben del dejavnosti Galerije Božidarja Jakca sega tudi preko državnih meja, s svojimi dejavnostmi pa je nepogrešljiv in prepoznaven člen razvoja občine Kostanjevica na Krki.

Galerija Božidar Jakac je ena izmed največjih galerij v Sloveniji po razstavljenem gradivu, površini razstavnih prostorov ter likovnem fondu. Na stalnih razstavah predstavlja dela slovenskih ekspresionistov, na občasnih pa dela vrhunskih tujih in domačih umetnikov. Del programske zasnove galerije predstavljajo tudi izobraževalni programi, s katerimi želijo spodbujati razumevanje, opazovanje in doživljanje umetniških del. Poleg likovnih vsebin pa galerija upravlja tudi z arhitekturno dediščino nekdanjega cistercijanskega samostana.

V času Spanheimov je Kostanjevica postala močno politično, gospodarsko ter upravno središče ob takratni deželni meji. Leta 1234 je Bernard Spanheimski v neposredni bližini Kostanjevice ustanovil cistercijanski samostan, s katerim je še dodatno utrdil gospodarsko moč mesta, svoji družini pa zagotovil prostor za zadnji počitek. Bernard je samostanu podaril obsežne posesti, ta pa se je posledično uvrstil med najbogatejša zemljiška območja na Kranjskem. Samostan, v katerem je v določenem obdobju bivalo 86 laikov in menihov, je predstavljal središče trgovskega, prosvetnega in religioznega življenja.

Zgodnjegotski samostan so v času baroka in renesanse še dograjevali in prenavljali. V prvi polovici 18. stoletja so zgradili baročno kuliso ter obrambna stolpa s poslikavo Frana Jelovška, dokončano je bilo tudi eno izmed največjih arkadnih dvorišč v Evropi. Leta 1786 je cesar Jožef II. samostan razpustil. Premoženje so prenesli v kranjski verski fond, cerkveno opremo so razprodali na dražbi, cerkev pa so desakralizirali. Samostan je postal sedež gozdne uprave ter notariata. Po koncu 2. svetovne vojne so v stavbnem kompleksu delovali Iskra, Labod in Agrokombinat. Ko je samostan prenehal delovati, se je začel proces propadanja, ki je dosegel vrhunec v požigu ter porušenju med 1942 in 1943. Prva restavratorska dela so izvedli študentje seminarja profesorja Franceta Steleta, temeljita obnova pa je stekla v letu 1957, ko se je porušil spomenik. Nekdanji samostan je bil razglašen za kulturni spomenik. Prostor in okolje nekdanjega samostana danes nudijo idealne razmere za organizacijo opernih in gledaliških predstav, kulturnih dogodkov in koncertov. Leta 1974 se je v prostore naselila Galerija Božidar Jakac.