![≈ [približno enako kot]](https://kultura.media.si/wp-content/uploads/2026/02/858724293716750_884424904480022-1.jpeg)
by #vednoaktualno | Feb 27, 2026
Jonas Hassen Khemiri
≈ [𝗣𝗥𝗜𝗕𝗟𝗜Ž𝗡𝗢 𝗘𝗡𝗔𝗞𝗢 𝗞𝗢𝗧]
12. in 13. 1. 2026 ob 19.00 | Dvorana Frana Žižka
22. in 23. 1. ter 24. in 25. 2. 2026 ob 20.00 | Mali oder
6. in 7. 3. 2026 ob 20.00 | Mali oder
𝗩𝗲č 𝗼 𝗽𝗿𝗲𝗱𝘀𝘁𝗮𝘃𝗶: https://www.sng-mb.si/event/priblizno-enako-kot/
Jonas Hassen Khemiri (1978) je eden najprepoznavnejših in najbolj prevajanih švedskih avtorjev tega stoletja. Njegovi romani so bili prevedeni v več kot dvajset jezikov, medtem ko se njegova dramatika igra po vseh največjih odrih Evrope. Kot dramski avtor je slovenskim odrom še nepoznan, zato je postavitev drame ≈ [približno enako kot] ne samo prva slovenska uprizoritev tega besedila, temveč tudi prva uprizoritev Khemirijevega teksta v slovensko govorečem prostoru nasploh.
Simbol ≈ v matematiki in ekonomiji zaznamuje pomenskost približnega enačaja oziroma v dobesednem pomenu približno enako kot, kar je definicija, s katero besedilo preizprašuje vso medčloveško vrednost v omenjenem besedilu, ko jo primerja z močjo kapitala. Khemiri, ki je poleg literature doštudiral tudi ekonomijo, s tekstom uresniči strašno, a ekstremno vsakdanjo predpostavko: kaj če bi lahko prav vse, kar doživimo, kar nas obdaja, kar pričakujemo in kaj obžalujemo, zvedli na ekonomske formule prihodka in ultimativega dobička? Ali z drugimi besedami: pred nami izriše naš vsakdan, ki ga diktira ponotranjena sodobna kapitalistična mentaliteta. Velik dosežek Khemirijevega besedila je, da kljub izjemno kompleksni tematiki v svojem besedilu ustvari izrazito živ in poln svet, ki fascinira s hitrostjo in premišljenostjo. Pripoved in perspektivo zgodbe si izmenjuje več kot dvajset dramskih oseb, ki zajemajo vse od predavanj znanstvenikov z začetka devetnajstega stoletja, direktnih nagovorov publike s strani vodje uprizoritve pa do sodobnih intimnih relacij, med njimi pa Khemiri spretno krmari s konstantnimi spremembami gledališkega koda: od popolnoma dramskih prizorov do ex cáthedra razlag, intervjujev pa postdramskih situacij, kjer gledalec postane del odrske izgovarjave. Besedilo tako ves čas hodi po tanki meji med absurdnimi in s tem vsem znanimi humornimi sekvencami našega življenja na eni strani ter kruto, brutalno in temno platjo družbenega in socialnega sistema, ki ga živimo na drugi. Z mešanico teoretske, dokumentarne in fiktivne naracije ustvarja precizno in premišljeno diagnozo naše aktualnosti.
Želja uprizoritve, ki kot pravi perspektivna režiserka mlajše generacije Maša Pelko, je bila z avtorskimi posegi poseči v kompleksno strukturo Khemirijeve misli in več kot dvajset protagonistov skrčiti na izgovarjavo le nekaj igralk in igralcev ter jih predstaviti skozi vsakdanjo borbo z bremenom kapitalistične logike, ki določa njihove intimne odnose, občutje preteklosti, odločitve v prihodnosti. Kolektivna dramska igra, ki je kot ustvarjena za Mali oder, saj dopušča gledalcu, da se protagonistom izredno približa, hkrati pa kot gledališka oblika eksperimentira z lastno formo in vsebino.
𝗜𝗴𝗿𝗮𝗷𝗼: Blaž Dolenc, Petja Labović, Ana Urbanc, Minca Lorenci, Kristijan Ostanek
𝗥𝗲ž𝗶𝘀𝗲𝗿𝗸𝗮: Maša Pelko
𝗣𝗿𝗲𝘃𝗮𝗷𝗮𝗹𝗸𝗮: Mita Gustinčič Pahor
𝗗𝗿𝗮𝗺𝗮𝘁𝘂𝗿𝗴𝗶𝗻𝗷𝗮: Luna Pentek
𝗦𝗰𝗲𝗻𝗼𝗴𝗿𝗮𝗳: Lin Japelj
𝗞𝗼𝘀𝘁𝘂𝗺𝗼𝗴𝗿𝗮𝗳𝗶𝗻𝗷𝗮: Tina Bonča
𝗦𝗸𝗹𝗮𝗱𝗮𝘁𝗲𝗹𝗷: Val Fürst
𝗞𝗼𝗿𝗲𝗼𝗴𝗿𝗮𝗳𝗶𝗻𝗷𝗮: Bojana Robinson
𝗟𝗲𝗸𝘁𝗼𝗿𝗶𝗰𝗮: Mojca Marič
𝗢𝗯𝗹𝗶𝗸𝗼𝘃𝗮𝗹𝗲𝗰 𝘀𝘃𝗲𝘁𝗹𝗼𝗯𝗲: Andrej Hajdinjak
𝗔𝘀𝗶𝘀𝘁𝗲𝗻𝘁𝗸𝗮 𝗹𝗲𝗸𝘁𝗼𝗿𝗶𝗰𝗲 (š𝘁𝘂𝗱𝗶𝗷𝘀𝗸𝗼): Zala Reich
𝗜𝗻𝘀𝗽𝗶𝗰𝗶𝗲𝗻𝘁: Uroš Kus
Š𝗲𝗽𝗲𝘁𝗮𝗹𝗸𝗮: Karmen Živko
by #vednoaktualno | Feb 25, 2026
Maja Borin
𝗥𝗗𝗘Č𝗔 𝗞𝗔𝗣𝗨𝗖𝗔
𝟳. 𝟯. 𝟮𝟬𝟮𝟲 𝗼𝗯 𝟭𝟭.𝟬𝟬
Dvorana Frana Žižka
𝗩𝗲č 𝗼 𝗽𝗿𝗲𝗱𝘀𝘁𝗮𝘃𝗶: https://www.sng-mb.si/event/rdeca-kapuca/
Rdeča kapuca je avtorsko besedilo dramaturginje Maje Borin, ki je napisala in za oder priredila številna dela za otroke in mladino. Zgodba zajema iz velikega bazena motivov, ki jih najdemo v Rdeči kapici (pravljici, ki je skozi stoletja doživela številne preobrazbe), a hkrati poustvarja zgodbo za novo resničnost, v kateri odraščajoča Rdečka z najboljšim prijateljem Luko išče pot skozi prepoln labirint želja, potreb, poti in pasti. Njuna zgodba se dogaja v volčjih nočeh – najdaljših in najtemnejših nočeh v letu, ko poskušajo skrivnostna bitja na glavo obrniti človeška življenja, tako da na različne načine razkrivajo temne kotičke v nas samih. Volk, ki v številnih pravljicah pooseblja zlo, krutost, požrešnost in neusmiljenost, je v primerjavi z razsežnostjo človeške zlobe pravi amater. Novo zlo je zato v Rdeči kapuci inteligentno pretkano in nadgrajeno z na videz sočutnim in razumevajočim pristopom, prilagojenim vsakemu posamezniku. Vstopa skozi posameznikovo najšibkejšo točko in jo nato izrabi. Vsi, ki hrepenijo po bližnjici do cilja ali hipni izpolnitvi želja, bodo prej ali slej podlegli skušnjavcu. Zlo je mamljivo kot dobra reklama ali popolna podoba z Instagrama. Zlo je sestavni del človeške narave.
Rdečka, ki odrašča v sodobnem svetu, se sooča s popolnoma drugačnimi preizkušnjami kot njena predhodnica; preizprašuje moč prijateljstva in družinskih vezi med generacijami, pada v pasti vrhunskih manipulatorjev, sooča se s povzpetniškim volčjim krdelom, a na svoji poti Rdečka tudi navdihuje, predvsem s svojo iznajdljivostjo, pogumom in upornostjo, sledeč Babičini rdeči niti išče varno sled iz začaranega in včasih nerazumljivega labirinta odraščanja. Rdečka se iz »gozda spoznanja« vrne kot Rdeča kapuca – mlada junakinja, obogatena z življenjsko izkušnjo sveta, v katerega vstopa.
Saša Broz, hrvaška dramska, operna in televizijska režiserka s številnimi vrhunskimi uprizoritvami za otroke in mladino, se je z Rdečo kapuco prvič predstavila v mariborski Drami. Dejala je, da se zgodba Maje Borin približuje napetemu trilerju, v katerem ne manjka duhovitih trenutkov, večplastnih polnokrvnih likov in nepričakovanih preobratov. Izjemno likovno domišljena scenografija in kostumografija sta se povezali z avtorsko glasbo songov, vse skupaj pa je odrska postavitev povezala v celoto nekega sveta, kjer se denar in moč trudita zasenčiti srce, prijateljstvo in resnico. V svetlobi, ki vodi iz temnega gozda, pa je dovolj prostora tudi za oproščanje. In za nove začetke.
𝗜𝗴𝗿𝗮𝗷𝗼: Julija Klavžar, Matevž Biber, Irena Varga, Maša Žilavec, Gorazd Žilavec, Mateja Pucko, Nejc Ropret, Matija Stipanič, Viktor Hrvatin Meglič, Vladimir Vlaškalić (glas)
𝗥𝗲ž𝗶𝘀𝗲𝗿𝗸𝗮: Saša Broz
𝗗𝗿𝗮𝗺𝗮𝘁𝘂𝗿𝗴𝗶𝗻𝗷𝗮: Maja Borin
𝗦𝗰𝗲𝗻𝗼𝗴𝗿𝗮𝗳: Stefano Katunar
𝗞𝗼𝘀𝘁𝘂𝗺𝗼𝗴𝗿𝗮𝗳𝗶𝗻𝗷𝗮: Marita Ćopo
𝗔𝘃𝘁𝗼𝗿𝗷𝗮 𝗴𝗹𝗮𝘀𝗯𝗲 𝗶𝗻 𝘀𝗼𝗻𝗴𝗼𝘃: Toni Starešinić, Željka Veverec
𝗔𝘃𝘁𝗼𝗿𝗷𝗮 𝗯𝗲𝘀𝗲𝗱𝗶𝗹 𝘀𝗼𝗻𝗴𝗼𝘃: Maja Borin, Benjamin Virc
𝗢𝗯𝗹𝗶𝗸𝗼𝘃𝗮𝗹𝗲𝗰 𝗼𝗱𝗿𝘀𝗸𝗲𝗴𝗮 𝗴𝗶𝗯𝗮: Sytze Jan Luske
𝗔𝘃𝘁𝗼𝗿 𝘃𝗶𝗱𝗲𝗮: Rok Predin
𝗟𝗲𝗸𝘁𝗼𝗿𝗶𝗰𝗮: Mojca Marič
𝗢𝗯𝗹𝗶𝗸𝗼𝘃𝗮𝗹𝗲𝗰 𝘀𝘃𝗲𝘁𝗹𝗼𝗯𝗲: Aleksandar Čavlek
![≈ [približno enako kot]](https://kultura.media.si/wp-content/uploads/2026/02/858724293716750_861634870092359.jpeg)
by #vednoaktualno | Feb 25, 2026
Jonas Hassen Khemiri
≈ [𝗣𝗥𝗜𝗕𝗟𝗜Ž𝗡𝗢 𝗘𝗡𝗔𝗞𝗢 𝗞𝗢𝗧]
12. in 13. 1. 2026 ob 19.00 | Dvorana Frana Žižka
22. in 23. 1. ter 24. in 25. 2. 2026 ob 20.00 | Mali oder
6. in 7. 3. 2026 ob 20.00 | Mali oder
𝗩𝗲č 𝗼 𝗽𝗿𝗲𝗱𝘀𝘁𝗮𝘃𝗶: https://www.sng-mb.si/event/priblizno-enako-kot/
Jonas Hassen Khemiri (1978) je eden najprepoznavnejših in najbolj prevajanih švedskih avtorjev tega stoletja. Njegovi romani so bili prevedeni v več kot dvajset jezikov, medtem ko se njegova dramatika igra po vseh največjih odrih Evrope. Kot dramski avtor je slovenskim odrom še nepoznan, zato je postavitev drame ≈ [približno enako kot] ne samo prva slovenska uprizoritev tega besedila, temveč tudi prva uprizoritev Khemirijevega teksta v slovensko govorečem prostoru nasploh.
Simbol ≈ v matematiki in ekonomiji zaznamuje pomenskost približnega enačaja oziroma v dobesednem pomenu približno enako kot, kar je definicija, s katero besedilo preizprašuje vso medčloveško vrednost v omenjenem besedilu, ko jo primerja z močjo kapitala. Khemiri, ki je poleg literature doštudiral tudi ekonomijo, s tekstom uresniči strašno, a ekstremno vsakdanjo predpostavko: kaj če bi lahko prav vse, kar doživimo, kar nas obdaja, kar pričakujemo in kaj obžalujemo, zvedli na ekonomske formule prihodka in ultimativega dobička? Ali z drugimi besedami: pred nami izriše naš vsakdan, ki ga diktira ponotranjena sodobna kapitalistična mentaliteta. Velik dosežek Khemirijevega besedila je, da kljub izjemno kompleksni tematiki v svojem besedilu ustvari izrazito živ in poln svet, ki fascinira s hitrostjo in premišljenostjo. Pripoved in perspektivo zgodbe si izmenjuje več kot dvajset dramskih oseb, ki zajemajo vse od predavanj znanstvenikov z začetka devetnajstega stoletja, direktnih nagovorov publike s strani vodje uprizoritve pa do sodobnih intimnih relacij, med njimi pa Khemiri spretno krmari s konstantnimi spremembami gledališkega koda: od popolnoma dramskih prizorov do ex cáthedra razlag, intervjujev pa postdramskih situacij, kjer gledalec postane del odrske izgovarjave. Besedilo tako ves čas hodi po tanki meji med absurdnimi in s tem vsem znanimi humornimi sekvencami našega življenja na eni strani ter kruto, brutalno in temno platjo družbenega in socialnega sistema, ki ga živimo na drugi. Z mešanico teoretske, dokumentarne in fiktivne naracije ustvarja precizno in premišljeno diagnozo naše aktualnosti.
Želja uprizoritve, ki kot pravi perspektivna režiserka mlajše generacije Maša Pelko, je bila z avtorskimi posegi poseči v kompleksno strukturo Khemirijeve misli in več kot dvajset protagonistov skrčiti na izgovarjavo le nekaj igralk in igralcev ter jih predstaviti skozi vsakdanjo borbo z bremenom kapitalistične logike, ki določa njihove intimne odnose, občutje preteklosti, odločitve v prihodnosti. Kolektivna dramska igra, ki je kot ustvarjena za Mali oder, saj dopušča gledalcu, da se protagonistom izredno približa, hkrati pa kot gledališka oblika eksperimentira z lastno formo in vsebino.
𝗜𝗴𝗿𝗮𝗷𝗼: Blaž Dolenc, Petja Labović, Ana Urbanc, Minca Lorenci, Kristijan Ostanek
𝗥𝗲ž𝗶𝘀𝗲𝗿𝗸𝗮: Maša Pelko
𝗣𝗿𝗲𝘃𝗮𝗷𝗮𝗹𝗸𝗮: Mita Gustinčič Pahor
𝗗𝗿𝗮𝗺𝗮𝘁𝘂𝗿𝗴𝗶𝗻𝗷𝗮: Luna Pentek
𝗦𝗰𝗲𝗻𝗼𝗴𝗿𝗮𝗳: Lin Japelj
𝗞𝗼𝘀𝘁𝘂𝗺𝗼𝗴𝗿𝗮𝗳𝗶𝗻𝗷𝗮: Tina Bonča
𝗦𝗸𝗹𝗮𝗱𝗮𝘁𝗲𝗹𝗷: Val Fürst
𝗞𝗼𝗿𝗲𝗼𝗴𝗿𝗮𝗳𝗶𝗻𝗷𝗮: Bojana Robinson
𝗟𝗲𝗸𝘁𝗼𝗿𝗶𝗰𝗮: Mojca Marič
𝗢𝗯𝗹𝗶𝗸𝗼𝘃𝗮𝗹𝗲𝗰 𝘀𝘃𝗲𝘁𝗹𝗼𝗯𝗲: Andrej Hajdinjak
𝗔𝘀𝗶𝘀𝘁𝗲𝗻𝘁𝗸𝗮 𝗹𝗲𝗸𝘁𝗼𝗿𝗶𝗰𝗲 (š𝘁𝘂𝗱𝗶𝗷𝘀𝗸𝗼): Zala Reich
𝗜𝗻𝘀𝗽𝗶𝗰𝗶𝗲𝗻𝘁: Uroš Kus
Š𝗲𝗽𝗲𝘁𝗮𝗹𝗸𝗮: Karmen Živko
by #vednoaktualno | Feb 22, 2026
Ingmar Bergman
𝗣𝗥𝗜𝗭𝗢𝗥𝗜 𝗜𝗭 𝗭𝗔𝗞𝗢𝗡𝗦𝗞𝗘𝗚𝗔 Ž𝗜𝗩𝗟𝗝𝗘𝗡𝗝𝗔
𝟯. 𝟯. 𝟮𝟬𝟮𝟲 𝗼𝗯 𝟮𝟬.𝟬𝟬
Mali oder
𝗩𝗲č 𝗼 𝗽𝗿𝗲𝗱𝘀𝘁𝗮𝘃𝗶: https://www.sng-mb.si/event/prizori-iz-zakonskega-zivljenja
Ingmar Bergman (1918–2007) ni bil samo eden najprepoznavnejših svetovnih filmskih scenaristov in režiserjev 20. stoletja, pač pa tudi eden najbolj eminentnih švedskih gledaliških režiserjev. Pri pisanju scenarija za televizijsko serijo Prizori iz zakonskega življenja leta 1972, ki si jih je zamislil kot »serijo dialogov, nič nenavadnega«, je izhajal iz lastnih izkušenj iz zakona z igralko Liv Ullmann, s katero sta bila v zvezi med letoma 1965 in 1970, in kot je sam zapisal »absolutnim dejstvom, da buržoazni ideal varnosti kvari čustvena življenja ljudi, jih spodkopava in straši«. Kljub avtobiografskim motivom pa je Bergman v dramo spretno vnesel univerzalni boj med spoloma oziroma zakonskima partnerjema in družino. Bergman je zvezo med Marianne in Johanom postavil pod povečevalno steklo; opazoval je, kako se približujeta in oddaljujeta, kako se v desetih letih spreminjajo njuni pogledi, čustveni odzivi, kako preigravata najrazličnejša stanja od ljubezni, vznemirljive privlačnosti, jeze, ljubosumja, hladne egoistične brezvestnosti do razočaranj in brutalne iskrenosti.
Po izjemnem uspehu serije je Bergman ustvaril še istoimenski celovečerni film (ki je prejel več mednarodnih priznanj, med drugim so ga ovenčali z zlatim globusom za najboljši tujejezični film) in gledališko uprizoritev, ki jo je leta 1981 sam režiral v gledališču Theater im Marstall v Münchnu. Johan in Marianne sta si v Prizorih iz zakonskega življenja dovolila biti pogumna, strahopetna, srečna, žalostna, jezna, ljubeča, zmedena, negotova, zadovoljna, zvita, neprijetna, otročja, zlobna, nedoumljiva, veličastna, malenkostna, fizično ljubeča, brezsrčna, neumna, bedna, nemočna: na kratko tipični človeški bitji.
Pod zakonsko vivisekcijo se je podpisala mlada in perspektivna avstrijskokoroška Slovenka Mira Stadler, dobitnica nagrade stella22 za udarno uprizoritev, ki jo je z mladimi gledališčniki pripravila v dunajskem Burgteatru.
𝗜𝗴𝗿𝗮𝘁𝗮: Ksenija Mišič, Vojko Belšak
𝗥𝗲ž𝗶𝘀𝗲𝗿𝗸𝗮: Mira Stadler
𝗣𝗿𝗲𝘃𝗮𝗷𝗮𝗹𝗸𝗮: Alenka Klabus Vesel
𝗗𝗿𝗮𝗺𝗮𝘁𝘂𝗿š𝗸𝗮 𝘀𝘃𝗲𝘁𝗼𝘃𝗮𝗹𝗸𝗮: Maša Pelko
𝗦𝗰𝗲𝗻𝗼𝗴𝗿𝗮𝗳: Andrej Rutar
𝗞𝗼𝘀𝘁𝘂𝗺𝗼𝗴𝗿𝗮𝗳𝗶𝗻𝗷𝗮: Katarina Šavs
𝗔𝘃𝘁𝗼𝗿 𝗴𝗹𝗮𝘀𝗯𝗲: Nikolaj Efendi
𝗟𝗲𝗸𝘁𝗼𝗿𝗶𝗰𝗮: Mojca Marič
𝗢𝗯𝗹𝗶𝗸𝗼𝘃𝗮𝗹𝗲𝗰 𝘀𝘃𝗲𝘁𝗹𝗼𝗯𝗲: Tomaž Bezjak
𝗜𝗻š𝗽𝗶𝗰𝗶𝗲𝗻𝘁: Uroš Kus
Š𝗲𝗽𝗲𝘁𝗮𝗹𝗸𝗮: Karmen Živko
![Marija Stuart]()
by #vednoaktualno | Feb 22, 2026
Friedrich Schiller, Diego de Brea
𝗠𝗔𝗥𝗜𝗝𝗔 𝗦𝗧𝗨𝗔𝗥𝗧
𝗣𝗿𝗲𝗺𝗶𝗲𝗿𝗮: 30. 1. 2026 ob 20.00
Dvorana Frana Žižka
𝗣𝗼𝗻𝗼𝘃𝗶𝘁𝘃𝗲:
31. 1. 2026 ob 20.00
3., 4., 18., 19. in 21. 2. 2026 ob 20.00
20. 3. 2026 ob 20.00
21. 3. 2026 ob 18.00
𝗩𝗲č 𝗼 𝗽𝗿𝗲𝗱𝘀𝘁𝗮𝘃𝗶: https://www.sng-mb.si/event/marija-stuart/
Drama Marija Stuart je napeta politična in eksistencialna drama igre prestolov: katoliške škotske kraljice Marije in protestantske angleške vladarice Elizabete I. Ta nemška klasika iz leta 1800 v ospredje sicer postavlja boj za krono, a v njej Friedrich Schiller predvsem subtilno slika dvoboj dveh svetovnih nazorov, dveh predstav o oblasti in dveh notranjih svetov, razpetih med odgovornost, strah, zaveznike, izdaje in človeško krhkost. Marija je zapornica, obsojena na smrt, a ostaja trdna, dostojanstvena in neuklonljiva. Elizabeta, navzven vsemogočna vladarica z močjo odločanja, pa je notranje razklana in prestrašena.
Marija Stuart je drama ugašanja, kot pravi režiser Diego de Brea, in obenem drama upora – elegija o brezizhodnosti, a tudi himna neuklonljivosti. Marija je potisnjena v nemoč, a skozi stisko, samoto in pogubo ustvarja prostor za tiho in vztrajno iskanje smisla, v katerem vztraja do samega konca. V tej drami ni zmagovalcev – ostanejo le posledice odločitev, ki so prevelike za posameznika in preveč človeške za zgodovino. Marija Stuart razpre gledališki prostor, kjer oblast dobi obraz in zgodovina srčni utrip.
𝗜𝗴𝗿𝗮𝗷𝗼: Mateja Pucko, Nataša Matjašec Rošker, Žan Koprivnik, Nejc Ropret, Vladimir Vlaškalić, Davor Herga, Matevž Biber
𝗥𝗲ž𝗶𝘀𝗲𝗿: Diego de Brea
𝗣𝗿𝗲𝘃𝗮𝗷𝗮𝗹𝗲𝗰: Borut Trekman
𝗗𝗿𝗮𝗺𝗮𝘁𝘂𝗿𝗴𝗶𝗻𝗷𝗮: Maja Borin
𝗦𝗰𝗲𝗻𝗼𝗴𝗿𝗮𝗳 𝗶𝗻 𝗼𝗯𝗹𝗶𝗸𝗼𝘃𝗮𝗹𝗲𝗰 𝘀𝘃𝗲𝘁𝗹𝗼𝗯𝗲: Diego de Brea
𝗞𝗼𝘀𝘁𝘂𝗺𝗼𝗴𝗿𝗮𝗳𝗶𝗻𝗷𝗮: Jelena Proković
𝗜𝘇𝗯𝗼𝗿 𝗴𝗹𝗮𝘀𝗯𝗲: Diego de Brea
𝗟𝗲𝗸𝘁𝗼𝗿𝗶𝗰𝗶: Mojca Marič, Hana Podjed
𝗔𝘀𝗶𝘀𝘁𝗲𝗻𝘁𝗸𝗮 𝗸𝗼𝘀𝘁𝘂𝗺𝗼𝗴𝗿𝗮𝗳𝗶𝗻𝗷𝗲: Saša Dragaš
𝗔𝘀𝗶𝘀𝘁𝗲𝗻𝘁 𝘀𝗰𝗲𝗻𝗼𝗴𝗿𝗮𝗳𝗮: Matic Gselman
𝗜𝗻𝘀𝗽𝗶𝗰𝗶𝗲𝗻𝘁: Uroš Kus
Š𝗲𝗽𝗲𝘁𝗮𝗹𝗸𝗮: Karmen Živko
