Ples v kamnu

by #vednoaktualno | Okt 29, 2025

Koprodukcija Lutkovno gledališče Ljubljana in Društvo Pekinpah
12+

Avtorica, režiserka in koreografka Leja Jurišić
Avtor besedil Miklavž Komelj
Avtorji uporabljenih besedil Franz Kafka, Jure Detela, Anton Aškerc, Mia Skrbinac, Alenka Tetičkovič
Dramaturginji Petra Veber, Leja Jurišič
Scenografka, kostumografka in oblikovalka luči Petra Veber
Avtor glasbe Eduardo Raon
Avtor videa Atej Tutta
Svetovalka za animacijo Martina Maruič Lazar
Jezikovna svetovalka Irena Androjna Mencinger
Lutkovni tehnolog Zoran Srdić

Igralci in soustvarjalci: Rok Kunaver, Gašper Malnar, Martina Maurič Lazar, Alenka Tetičkovič, Mia Skrbinac

Vodja predstave in oblikovalca zvoka Damir Radončić
Producentka Alja Cerar Mihajlović/Katra Krsmanović
Lučno vodstvo Maša Avsec
Scenski tehnik Jakob Kozelj
Garderoberka Nataša Konić
Vodja delavnic Zoran Srdić
Izdelava lutk, scene, rekvizitov in kostumov David Klemenčič, Olga Milić, Sandra Birjukov, Lorena Bukovec, Emma Serra Rius, Zoe Špehar, Uroš Mehle, Artiko, Pleksi izdelki Vrhovec

Zahvale: Jiři Bezlaj, Ema Kugler, Andrej Detela, Marko Pogačnik

Naslov predstave je poklon kratki pesmi Jureta Detele: »Bodi v kamnu, magični ples, / prišle so sanje, odzgoraj, / selijo se misli!« Kamen običajno dojemamo kot nekaj neživega in nepremičnega, ta predstava pa poskuša odkriti ples, ki je v kamnu, in raziskuje, kako se ta ples lahko povezuje s sanjami in mislimi. In s seljenjem in spreminjanjem misli, kajti tak pristop h kamnu je mogoč samo skozi proces »razbijanja« lastnih omejitev v dojemanju sebe in sveta. V najbolj ikonični predstavi Lutkovnega gledališča Ljubljana, Zvezdici Zaspanki, ima razbojnik kamen namesto srca in potem se kamen spremeni v srce. Predstava Ples v kamnu pa poskuša odkriti življenje v samem kamnu, ne da bi bilo treba kamen spreminjati. S tem je na sledi tistemu, o čemer je v enem od svojih sonetov pisal Michelangelo Buonarroti: da dober kipar nima nobenega koncepta, ki ne bi bil že vsebovan v kamnu. So v kamnu lahko misli? So v kamnu lahko čustva? Je v kamnu lahko gibanje? Ustvarjalci predstave poskušajo to odkrivati, ne da bi kamne kakorkoli razbijali ali poškodovali. Ta predstava kamnov ne uporablja kot material, ampak se sprašuje, kaj bi nam kamni radi povedali. Pri tem je bil ustvarjalcem predstave velik navdih način, kako je k svetu pristopalo gibanje OHO. Kako animirati kamne, če je duša že v njih? Če hočemo biti soplesalci plesa, ki je v kamnu, moramo sami sebe »odkamniti« (izraz iz pesmi Maka Dizdarja, ki je prav tako prebrana v predstavi). Ko lutkarji prepoznavajo življenje, ki je v kamnu, oživljajo in premikajo tisto, kar je bilo nepremično v njih samih, morda spreminjajo trde in globoko zakoreninjene misli, ideje in načela.

Predstava je zvrstno hibridna; vsebuje elemente postdramskega gledališča, plesa, gledališča objektov in instalacije, temeljno stanje duha, ki ga poskuša priklicati, pa je poezija. Vzpostavlja različne registre, od mitsko vzvišenih do humornih. Besede, ki se v tej predstavi srečujejo s kamni, gredo od ponovnega stvarjenja ljudi po vesoljnem potopu, ki ga z metanjem kamnov dosežeta Devkalion in Pira v Ovidijevih Metamorfozah, prek Kafkove interpretacije mita o Prometeju do poezije Antona Aškerca, Jureta Detele in Miklavža Komelja, obenem pa vzpostavlja pravi palimpsest medbesedilnih povezav; končni učinek se povezuje z opisom skrivnostnega kamna v romanu Nafta Piera Paola Pasolinija:»Neskončna raznolikost njegovih blagih barv ustreza neskončni raznolikosti snovi, a nobene od njih v resnici niso prepoznali, kajti vsak mineral ima protislovne lastnosti, tako v odnosu do samega sebe kakor tudi v odnosu do drugih mineralov, s katerimi je pomešan oziroma iz katerih je sestavljen: v tistem kamnu ni bilo mogoče ločiti tistega, kar se je zdelo dragoceno, od tistega, kar se je zdelo brez vsake vrednosti ali celo strupeno; do danes ni bilo mogoče opredeliti njegove nedostopnosti za analize in popolne protislovnosti […]«

Ko se predstava osredotoča na to, kako lahko razvijemo drugačen odnos do kamna, poskuša vzpostaviti drugačen odnos do sveta. Kamni v predstavi niso objekti, ki bi jih lahko preprosto preoblikovali po svojih željah. Odnos vsakega nastopajočega do radikalne nespremenljivosti, nerazumljivosti ali bolje nerazumljenosti kamna, do njegovega nepremičnega vztrajanja je poseben izziv predstave. Kamni so v predstavi tudi scenografija. Igralci s kamni ustvarjajo dinamične pokrajine in simbole – od pregrad in ovir, ki jih je treba premagati, prek poti, ki vodijo v zunanje in notranje svetove, do mostov, ki povezujejo. Ko se kamni ločijo od tal in z nastopajočimi dvignejo v zrak, vstopimo v prostor, kjer domnevne fizične zakonitosti izgubijo moč. Tu se prepletajo domišljija, magnetne sile in neskončni tok med vedenjem in nevedenjem.

Ples v kamnu

by #vednoaktualno | Okt 22, 2025

Koprodukcija Lutkovno gledališče Ljubljana in Društvo Pekinpah
12+

Avtorica, režiserka in koreografka Leja Jurišić
Avtor besedil Miklavž Komelj
Avtorji uporabljenih besedil Franz Kafka, Jure Detela, Anton Aškerc, Mia Skrbinac, Alenka Tetičkovič
Dramaturginji Petra Veber, Leja Jurišič
Scenografka, kostumografka in oblikovalka luči Petra Veber
Avtor glasbe Eduardo Raon
Avtor videa Atej Tutta
Svetovalka za animacijo Martina Maruič Lazar
Jezikovna svetovalka Irena Androjna Mencinger
Lutkovni tehnolog Zoran Srdić

Igralci in soustvarjalci: Rok Kunaver, Gašper Malnar, Martina Maurič Lazar, Alenka Tetičkovič, Mia Skrbinac

Vodja predstave in oblikovalca zvoka Damir Radončić
Producentka Alja Cerar Mihajlović/Katra Krsmanović
Lučno vodstvo Maša Avsec
Scenski tehnik Jakob Kozelj
Garderoberka Nataša Konić
Vodja delavnic Zoran Srdić
Izdelava lutk, scene, rekvizitov in kostumov David Klemenčič, Olga Milić, Sandra Birjukov, Lorena Bukovec, Emma Serra Rius, Zoe Špehar, Uroš Mehle, Artiko, Pleksi izdelki Vrhovec

Zahvale: Jiři Bezlaj, Ema Kugler, Andrej Detela, Marko Pogačnik

Naslov predstave je poklon kratki pesmi Jureta Detele: »Bodi v kamnu, magični ples, / prišle so sanje, odzgoraj, / selijo se misli!« Kamen običajno dojemamo kot nekaj neživega in nepremičnega, ta predstava pa poskuša odkriti ples, ki je v kamnu, in raziskuje, kako se ta ples lahko povezuje s sanjami in mislimi. In s seljenjem in spreminjanjem misli, kajti tak pristop h kamnu je mogoč samo skozi proces »razbijanja« lastnih omejitev v dojemanju sebe in sveta. V najbolj ikonični predstavi Lutkovnega gledališča Ljubljana, Zvezdici Zaspanki, ima razbojnik kamen namesto srca in potem se kamen spremeni v srce. Predstava Ples v kamnu pa poskuša odkriti življenje v samem kamnu, ne da bi bilo treba kamen spreminjati. S tem je na sledi tistemu, o čemer je v enem od svojih sonetov pisal Michelangelo Buonarroti: da dober kipar nima nobenega koncepta, ki ne bi bil že vsebovan v kamnu. So v kamnu lahko misli? So v kamnu lahko čustva? Je v kamnu lahko gibanje? Ustvarjalci predstave poskušajo to odkrivati, ne da bi kamne kakorkoli razbijali ali poškodovali. Ta predstava kamnov ne uporablja kot material, ampak se sprašuje, kaj bi nam kamni radi povedali. Pri tem je bil ustvarjalcem predstave velik navdih način, kako je k svetu pristopalo gibanje OHO. Kako animirati kamne, če je duša že v njih? Če hočemo biti soplesalci plesa, ki je v kamnu, moramo sami sebe »odkamniti« (izraz iz pesmi Maka Dizdarja, ki je prav tako prebrana v predstavi). Ko lutkarji prepoznavajo življenje, ki je v kamnu, oživljajo in premikajo tisto, kar je bilo nepremično v njih samih, morda spreminjajo trde in globoko zakoreninjene misli, ideje in načela.

Predstava je zvrstno hibridna; vsebuje elemente postdramskega gledališča, plesa, gledališča objektov in instalacije, temeljno stanje duha, ki ga poskuša priklicati, pa je poezija. Vzpostavlja različne registre, od mitsko vzvišenih do humornih. Besede, ki se v tej predstavi srečujejo s kamni, gredo od ponovnega stvarjenja ljudi po vesoljnem potopu, ki ga z metanjem kamnov dosežeta Devkalion in Pira v Ovidijevih Metamorfozah, prek Kafkove interpretacije mita o Prometeju do poezije Antona Aškerca, Jureta Detele in Miklavža Komelja, obenem pa vzpostavlja pravi palimpsest medbesedilnih povezav; končni učinek se povezuje z opisom skrivnostnega kamna v romanu Nafta Piera Paola Pasolinija:»Neskončna raznolikost njegovih blagih barv ustreza neskončni raznolikosti snovi, a nobene od njih v resnici niso prepoznali, kajti vsak mineral ima protislovne lastnosti, tako v odnosu do samega sebe kakor tudi v odnosu do drugih mineralov, s katerimi je pomešan oziroma iz katerih je sestavljen: v tistem kamnu ni bilo mogoče ločiti tistega, kar se je zdelo dragoceno, od tistega, kar se je zdelo brez vsake vrednosti ali celo strupeno; do danes ni bilo mogoče opredeliti njegove nedostopnosti za analize in popolne protislovnosti […]«

Ko se predstava osredotoča na to, kako lahko razvijemo drugačen odnos do kamna, poskuša vzpostaviti drugačen odnos do sveta. Kamni v predstavi niso objekti, ki bi jih lahko preprosto preoblikovali po svojih željah. Odnos vsakega nastopajočega do radikalne nespremenljivosti, nerazumljivosti ali bolje nerazumljenosti kamna, do njegovega nepremičnega vztrajanja je poseben izziv predstave. Kamni so v predstavi tudi scenografija. Igralci s kamni ustvarjajo dinamične pokrajine in simbole – od pregrad in ovir, ki jih je treba premagati, prek poti, ki vodijo v zunanje in notranje svetove, do mostov, ki povezujejo. Ko se kamni ločijo od tal in z nastopajočimi dvignejo v zrak, vstopimo v prostor, kjer domnevne fizične zakonitosti izgubijo moč. Tu se prepletajo domišljija, magnetne sile in neskončni tok med vedenjem in nevedenjem.

𝘏𝘰𝘶𝘴𝘦 𝘉𝘰𝘭𝘦𝘳𝘰 by Matej Kejžar at Les Brigittines – La Chapelle Petite rue des Brigittines, Brussels

by #vednoaktualno | Sep 19, 2025

Organised at the initiative of the Embassy of the Republic of Slovenia in Brussels, this performance will mark the year in which Nova Gorica and Gorizia hold the title of European Capital of Culture 2025 – GO! Borderless. The project is being developed in collaboration with 𝗠𝗮𝘁𝗲𝗷 𝗞𝗲𝗷ž𝗮𝗿, the artistic collective 𝗣𝗲𝗸𝗶𝗻𝗽𝗮𝗵, 𝘁𝗵𝗲 𝗦𝗹𝗼𝘃𝗲𝗻𝗶𝗮𝗻 𝗡𝗮𝘁𝗶𝗼𝗻𝗮𝗹 𝗧𝗵𝗲𝗮𝘁𝗿𝗲 𝗢𝗽𝗲𝗿𝗮 𝗮𝗻𝗱 𝗕𝗮𝗹𝗹𝗲𝘁 𝗟𝗷𝘂𝗯𝗹𝗷𝗮𝗻𝗮.

𝘏𝘰𝘶𝘴𝘦 𝘉𝘰𝘭𝘦𝘳𝘰 is a project that continues to evolve, performed in different contexts with changing groups of artists. It began as an ode to dance — an exploration of learning from dance itself, rather than learning how to dance. In this new edition, members of the ballet ensemble of the SNG Opera and Ballet Ljubljana join former ballet dancers from an older generation, creating an intergenerational ensemble of performers aged 21 to 69. Their diverse physical presence and shared passion open up a dynamic space where the writing of dance becomes a force that challenges normalisation. For the Zagreb edition, House Bolero received the prestigious Croatian Actor Award (Nagrada Hrvatskog glumišta) for Best Dance Performance in its entirety.

Credits:

Author: Matej Kejžar
Dancers: Mateja Železnik, Polett Kasza, Gregor Luštek, Christian Guerematchi, Goran Tatar, Urša Vidmar, Georgeta Capraroiu
Set & Lights: Petra Veber
Design: Boris Balant
Producer: Žiga Predan
Production: Pekinpah & SNG Opera Balet Ljubljana

Venue: 𝐋𝐞𝐬 𝐁𝐫𝐢𝐠𝐢𝐭𝐭𝐢𝐧𝐞𝐬 – 𝐋𝐚 𝐂𝐡𝐚𝐩𝐞𝐥𝐥𝐞 𝐏𝐞𝐭𝐢𝐭𝐞 𝐫𝐮𝐞 𝐝𝐞𝐬 𝐁𝐫𝐢𝐠𝐢𝐭𝐭𝐢𝐧𝐞𝐬, 𝐁𝐫𝐮𝐬𝐬𝐞𝐥𝐬
Time: The evening will start with the welcoming remarks by H.E. Barbara Sušnik, Ambassador of Republic of Slovenia in Belgium at 𝟭𝟵:𝟯𝟬, followed by the performance at 𝟮𝟬:𝟬𝟬

See you there!