ZGODBE IZ ODESE / ZGODBA O MOJEM GOLOBNJAKU

by #vednoaktualno | Feb 15, 2026

Isaac Babelj
𝗭𝗚𝗢𝗗𝗕𝗘 𝗜𝗭 𝗢𝗗𝗘𝗦𝗘 / 𝗭𝗚𝗢𝗗𝗕𝗔 𝗢 𝗠𝗢𝗝𝗘𝗠 𝗚𝗢𝗟𝗢𝗕𝗡𝗝𝗔𝗞𝗨

𝗣𝗿𝗲𝘃𝗼𝗱:
Sara Špelec

𝗥𝗲𝘇̌𝗶𝘀𝗲𝗿:
Robert Smolík

𝗟𝘂𝘁𝗸𝗲 𝗶𝗻 𝘀𝗰𝗲𝗻𝗮:
Radka Mizerová

𝗚𝗹𝗮𝘀𝗯𝗮:
Veronika Svobodova

𝗜𝗴𝗿𝗮 𝗶𝗻 𝗮𝗻𝗶𝗺𝗮𝗰𝗶𝗷𝗮:
Robert Waltl

𝗔𝘀𝗶𝘀𝘁𝗲𝗻𝘁𝗸𝗮 𝗿𝗲𝘇̌𝗶𝗷𝗲:
Barbara Vidovič

𝗟𝗲𝗸𝘁𝗼𝗿:
Jože Faganel

𝗙𝗼𝘁𝗼𝗴𝗿𝗮𝗳:
Igor Huzbašić

𝗚𝗹𝗮𝘀𝗯𝗲𝗻𝗼 𝘃𝗼𝗱𝘀𝘁𝘃𝗼:
Žarko Prinčič

𝗞𝗼𝗽𝗿𝗼𝗱𝘂𝗸𝗰𝗶𝗷𝗮:
Judovski kulturni center Ljubljana
Mini teater Ljubljana

Predstava traja 60 minut.

𝗢 𝗣𝗥𝗘𝗗𝗦𝗧𝗔𝗩𝗜:
Babljeve Zgodbe iz Odese se napajajo pri Svetem pismu. Iz Stare zaveze izhaja spopad med izvoljenim judovskim ljudstvom in rusko državo, ki je v pogromih uničevala civilizacijo bibličnega ljudstva, na veke obsojenega kot zločinsko, saj so Judje izdali in obsodili krščanskega odrešenika. Na tej zgodovinski usodi so odeški Judje gradili svoj novozavezni raj na zemlji, bolje rečeno v podzemlju Odese: temu raju so vladali zakoni razbojnikov in tihotapcev. Babelj je opisoval odeške bandite in njihove surove obračune; v teror in smrt so bili zapleteni vsi, od članov tolp do obrtnikov, invalidnih starcev in otroških violinskih virtuozov narodnostno premešane Odese. Judovski starci, matere, očetje in otroci so postali junaki nove literarne mitologije, ki je nadomeščala nebeščane stare vere.

Pisatelj je videl tako krutost življenja kot očarljivost vsakdanjega rojevanja in ljubezni, tako grdoto nasilne smrti kot lepoto vzvišene resničnosti, ki se razkazuje v porokah, praznovanjih in verskih običajih. Babljeve Jude je v tem peklu med carsko vojsko in domačim banditstvom reševala vera v izvoljenost ljudstva in neverjetna plodnost, ki je z rojevanjem nadomeščala umiranje. Tako je nastajala heterogena mešanica človeških značajev, ki so pripadali različnim narodom tedanje Odese: potomcem antičnih ljudstev so se skozi zgodovino priključevali dediči osvajalcev, Mongolov, nato pa pripadniki azijskih in evropskih narodov, od Grkov do Armencev, od Judov do Kozakov, od Rusov do Francozov, od Angležev do Italijanov. Isaak Babelj je bil izreden stilist. Svojo prozo je kar naprej prenašal s seboj v prtljagi, jo pilil in rezljal kakor rezbar svoje kipe – kjer koli, na poti in med počitkom. Njegove metafore so slikovite kakor judovska oblačila in versko obredje; z njimi se izraža pisateljska duša, ki zdaj kakor otrok hrepeni po boljšem življenju, zdaj pa uživa v pogledu na krvaveče žrtve pogromov in razbojništev. Rojstvo in smrt sta Babljevi poglavitni temi, v kratkih izbrušenih stavkih sta navzoči od začetka do konca vsake zgodbe in torej celotne zbirke Zgodb iz Odese. Z njimi je Babelj – poleg Zamjatina, Pilnjaka, Bulgakova in Platonova – postal steber stilizirane ruske proze med obema svetovnima vojnama.

Zgodba o mojem golobnjaku sodi med najlepše zgodbe o otroštvu v celotni svetovni literaturi, čeprav v nasprotju s tradicionalnim pojmovanjem tega obdobja kot izgubljenega raja v njih, najdemo presenetljivo grenkobo in boleče spominjanje na mlada leta, zavezana strogi tradicionalni vzgoji. Prevladujoč pa je tudi svet, ki ga obkroža, še vedno ogrožen z nasiljem – »svet, v katerem se svet otroka, ki je šel po golobe in preživel pogrom, ne izpolni, ampak stopi. Golobi seveda predstavljajo nedolžne sanje in želje, pohabljenec pa nečimrn svet, ki jih potepta.

Vsekakor pa Babelj ni larpurlartist. Zaradi svoje družbene angažiranosti in kritik, ki so bile pravzaprav večinoma le ogledalo, je bil v začetku leta 1940 usmrčen. Zgodovinsko dejstvo je, da je na vrhuncu v Odesi živelo okoli 60.000 Judov. Po drugi svetovni vojni jih praktično ni bilo več. Antisemitizem ima v Evropi dolgo tradicijo in nasilja ter nestrpnosti do Judov ni primanjkovalo niti pred holokavstom. Babelj je gotovo imel močan razlog za pisanje tako grenkih in žalostnih zgodb, kot je zgoraj omenjena. V tolažbo nam je značilni judovski up. Na primer: kljub vsem tegobam takratnega življenja deček, ki ga spoznamo v zgodbi, zase vidi prihodnost. Želi si biti pisatelj. Trudi se z violino. Zgodbe iz Odese ohranjajo človeško treznost v dogodkih, ki so vredni le norih misli.

Robert Waltl s to predstavo obeležuje svojih 35 let umetniškega ustvarjanja v gledališču.

𝗥𝗼𝗯𝗲𝗿𝘁 𝗪𝗮𝗹𝘁𝗹 (1965) je slovenski igralec, režiser in lutkar, direktor Mini teatra in Judovskega kulturnega centra v Ljubljani ter ustanovitelj Liberalne judovske skupnosti Ljubljana. Kot igralec je že od leta 1989 ustvaril številne gledališke in filmske vloge v Sloveniji in na Hrvaškem, uveljavil pa se je tudi kot režiser. Mini teater, ki ga je skupaj z Ivico Buljanom ustanovil leta 1999, je s svojo raznoliko in odprto programsko zasnovo postal priznano gledališče za mlado in odraslo občinstvo. Njegove predstave redno gostujejo na mednarodnih festivalih in so prejele številne nagrade.

Waltl tudi vodi Judovski kulturni center (JKC) Ljubljana, ki s kulturnimi dogodki – od gledaliških in lutkovnih predstav do predavanj in judovskih festivalov – združuje lokalno judovsko skupnost in obiskovalce. V tesnem sodelovanju z Mini teatrom je JKC postal središče dogodkov, ki promovirajo strpnost in izobraževanje.

Skupaj z Brankom Lustigom, dvakratnim oskarjevcem in preživelim v holokavstu, je Waltl pred 10 leti ustanovil Festival Hiša strpnosti, ki ozavešča o holokavstu in sodobnem antisemitizmu. Je pobudnik projekta Spotikavci/Stolpersteine v Sloveniji, v okviru katerega so postavili več kot 100 spominskih kamnov za žrtve holokavsta.

Za svoje prispevke k umetnosti, kulturi, spominu na holokavst in promociji strpnosti je prejel številne nagrade, med njimi red umetnosti in leposlovja Republike Francije, red hrvaškega pleterja, red za zasluge Republike Slovenije, nagrado mesta Ljubljana in Župančičevo nagrado, nagrado Združenja dramskih umetnikov Slovenije ter številne druge igralske nagrade, med njimi tudi nagrado Zlatka Šugmana. Waltl je tudi član slovenske delegacije pri Mednarodni zvezi za spomin na holokavst (IHRA).

Predstavo je podprla Mestna občina Ljubljana – oddelek za kulturo.