KORENČKOV PALČEK

by #vednoaktualno | Feb 18, 2026

Svetlana Makarovič
𝗞𝗢𝗥𝗘𝗡𝗖̌𝗞𝗢𝗩 𝗣𝗔𝗟𝗖̌𝗘𝗞

𝗥𝗲𝘇̌𝗶𝗷𝗮:
Robert Waltl

𝗟𝘂𝘁𝗸𝗲 𝗶𝗻 𝘀𝗰𝗲𝗻𝗮:
Robert Smolik

𝗚𝗹𝗮𝘀𝗯𝗮, 𝗶𝗴𝗿𝗮 𝗶𝗻 𝗮𝗻𝗶𝗺𝗮𝗰𝗶𝗷𝗮:
Jose

𝗦𝘃𝗲𝘁𝗼𝘃𝗮𝗹𝗲𝗰 𝘇𝗮 𝗮𝗻𝗶𝗺𝗮𝗰𝗶𝗷𝗼:
Brane Vižintin

𝗢𝗯𝗹𝗶𝗸𝗼𝘃𝗮𝗻𝗷𝗲 𝗹𝘂𝗰̌𝗶:
Toni Soprano
Miha Horvat

𝗧𝗲𝗵𝗻𝗶𝗰̌𝗻𝗼 𝘃𝗼𝗱𝘀𝘁𝘃𝗼:
Matej Primec

𝗣𝗿𝗲𝗱𝘀𝘁𝗮𝘃𝗮 𝘁𝗿𝗮𝗷𝗮 𝟰𝟱 𝗺𝗶𝗻𝘂𝘁.

𝗣𝗿𝗲𝗱𝘀𝘁𝗮𝘃𝗮 𝘇𝗮 𝗼𝘁𝗿𝗼𝗸𝗲, 𝘀𝘁𝗮𝗿𝗲𝗷𝘀̌𝗲 𝗼𝗱 𝟯 𝗹𝗲𝘁.

Predstava pripoveduje o Korenčkovem palčku, ki s prijateljico Sapramiško živi na korenčkovi gredi. Korenček (tako ga Svetlana nadalje v zgodbi imenuje) jo po sporu s Sapramiško sam pogumno mahne v neznani svet. Na poti sreča sončnice, kačo Jarmilo, kukavca, palčka Praprotnika in njegovo prijateljico Črnomiško in še veliko drugih bitij. Korenček se je imel odlično, a ob koncu dneva je kljub vsemu pogrešal svojo miško − in ona njega.

Korenčkov palček predstavlja sodobnega otroka in skozi celotno zgodbo kaže vse njegove lastnosti. Sapramiška, kača Jarmila, kukavica in ostala bitja predstavljalo odrasle ljudi, ki imajo le stransko vlogo.

Korenček pokaže svojo trmo in jezo in se sam junaško odpravi v širni svet, potem ko se s Sapramiško spreta. Kmalu podleže svoji naivnosti, saj je prepričan, da mu sončnice kažejo pravo smer. Korenček kaže tudi navidezno junaškost (kot otroci), ko kukavici prepričljivo zatrdi, da se ga ni ustrašil, kljub temu da ga je očitno zelo strah. Tipični otroški strah se še bolj pokaže, ko se Korenček ustraši kače Jarmile in ko zvečer ne najde poti domov. Kljub temu da Korenček skozi celotno zgodbo z otroško igrivostjo tava po svetu, vseskozi hrepeni po vrnitvi domov, k svoji Sapramiški.

ZAPIRANJE LJUBEZNI

by #vednoaktualno | Feb 18, 2026

Pascal Rambert
𝗭𝗔𝗣𝗜𝗥𝗔𝗡𝗝𝗘 𝗟𝗝𝗨𝗕𝗘𝗭𝗡𝗜

𝗡𝗮𝘀𝗹𝗼𝘃 𝗶𝘇𝘃𝗶𝗿𝗻𝗶𝗸𝗮:
Clôture de l’amour (2011)

𝗣𝗿𝗲𝘃𝗮𝗷𝗮𝗹𝗸𝗮:
Suzana Koncut

𝗥𝗲𝘇̌𝗶𝗷𝗮:
Ivica Buljan

𝗜𝗴𝗿𝗮𝘁𝗮:
Pia Zemljič in Marko Mandić

𝗗𝗿𝗮𝗺𝗮𝘁𝘂𝗿𝗴 𝗶𝗻 𝗮𝘀𝗶𝘀𝘁𝗲𝗻𝘁 𝗿𝗲𝘇̌𝗶𝗷𝗲:
Robert Waltl

𝗞𝗼𝘀𝘁𝘂𝗺𝗼𝗴𝗿𝗮𝗳𝗶𝗻𝗷𝗮:
Ana Savić Gecan

𝗢𝗯𝗹𝗶𝗸𝗼𝘃𝗮𝗻𝗷𝗲 𝗽𝗿𝗼𝘀𝘁𝗼𝗿𝗮 𝗶𝗻 𝘇𝘃𝗼𝗸𝗮:
son:DA

𝗙𝗼𝘁𝗼𝗴𝗿𝗮𝗳:
Nikola Predović

𝗧𝗲𝗵𝗻𝗶𝗰̌𝗻𝗮 𝗲𝗸𝗶𝗽𝗮:
Matej Primec in Anže Kreč

𝗞𝗼𝗽𝗿𝗼𝗱𝘂𝗸𝗰𝗶𝗷𝗮:
Mini teater, Mestno gledališče Ptuj, Novo kazalište Zagreb in Zadar snova

𝗣𝗿𝗲𝗱𝘀𝘁𝗮𝘃𝗮 𝘁𝗿𝗮𝗷𝗮 𝟭𝟮𝟬 𝗺𝗶𝗻𝘂𝘁

𝗦𝗘𝗩𝗘𝗥𝗝𝗘𝗩𝗔 𝗡𝗔𝗚𝗥𝗔𝗗𝗔 𝟮𝟬𝟭𝟯 𝗣𝗜𝗜 𝗭𝗘𝗠𝗟𝗝𝗜𝗖̌ 𝗭𝗔 𝗩𝗟𝗢𝗚𝗢 𝗣𝗜𝗘
Vloga Pie, ki jo je Pia Zemljič odigrala v “Zapiranju ljubezni” Pascala Ramberta v režiji Ivice Buljana je antologijska. Redko lahko za kakšno kreacijo kot je ta, lahko rečemo, da je tako vznemirjujoča in ogoljujoča, tako telesno kot tudi na moralnem planu.

Investicija Zemljičeve je dvojna. V prvem delu predstave, medtem, ko partner izgovarja brutalne besede slovesa, je ona nema priča, iz katere eruptira ječanje, telo se kompulzivno krči v histeriji, se pomiri, pa spet prevarano s preteklostjo, sanjari o izgubljenem raju.

Pia Zemljič je tukaj na terenu, ki zahteva registre velike tragedinje. Njena interpretacija se giblje v razponu od zadržanosti, do največjih gest, ki pripadajo samo velikim igralkam. V drugem delu, ko prevzame besedo, pa je sodobna v vsek aspektih, njeno telo se naglo izravna, glas ojača, misli postanejo zbrane, in tako krene v končni obračun, iz katerega odide kot zmagovalka. Pia gre do konca besed, na rezilu meča, s katerim upravlja vešče, partnerja ranjuje precizno, in ga ubija brez dopuščanja možnosti pomiritve. Njena pojavnost transformira zakonske prizore, ki spominjajo na Bergmana, v okruten fizični performans. Vsemu temu Pia Zemljič dodaja virtuozne zvočne aliteracije, ki publiko dovedejo do skrajnega užitka in jo vežejo na igralko v dejanju popolnega razumevanja in podpore.

𝗜𝗭𝗕𝗢𝗥 𝗖𝗜𝗧𝗔𝗧𝗢𝗩
»Rambert nadaljuje tradicijo francoskega gledališča, v katerem je izročilo statičnosti zelo močno. Odločitev Ivice Buljana, da se ne bomo držali teh principov, je osvobajajoča. Biti na odru soha ali skulptura ni moj delovni modus, tudi Pijin ne, poleg tega so naše okolje, atmosfera in temperament drugačni.« Marko Mandić; Delo, 22.8.2013

»Predstava sicer ‘zapira’ ljubezen, vendar govori izključno o tej temi. Poskuša jo izgnati iz telesa in glave, vendar dokazuje, da je tukaj. Gledališče ni več rezervirano zgolj za velike in katastrofične teme, vanj se vračajo ljubezen in čustva, spreminja se tudi način, saj je dolgo veljalo, da je treba ljubezen obravnavati z distance ali z elementom ironije. Ironija je tukaj ostala na obešalniku za vrati, vse je smrtno resno.« Marko Mandić; Delo, 22.8.2013

»V tej predstavi kopljeva tako globoko po svoji notranjosti, da potrebujem pogled soigralca, ki mi bodisi pritrjuje v tem, kar čutim, bodisi nasprotuje. Zapiranje ljubezni je še korak dlje od partnerstva, tukaj je družina, ki zahteva drugačen odnos, ne gre zgolj za relacijo med dvema osebama, temveč za skupnost, ki ima specifične zakonitosti, ki presegajo individualno harmonijo ali konflikt med dvema posameznikoma.« Pia Zemljič; Delo, 22.8.2013

»Tukaj ne gre za konverzacijsko dramo, kjer bi bili priča nekemu malo hujšemu zakonskemu prepiru v dokumentarnem slogu, ampak za tragedijo, sicer banalno, a vendar. Zakol ljubezni, bruhanje besed, ki klofutajo, zabadajo, se ponekod v stilu klasicističnih tragedij valijo iz ust kot visoka poezija, drugič pa spet pritlehno in vulgarno zasvinjajo zrak.« Pia Zemljič, Planet Siol, 26.8.2013

»Oprimem se teksta, vloge, situacije, režijskih napotkov in pustim, da steče skozi mene. Od grla, srca, pleksusa, trebuha, jajčnikov do … se naseljujejo te moje vloge.« Pia Zemljič, Planet Siol, 26.8.2013
»Zdi se mi, da je to, s kom delaš, bistveno. In tudi igralci, s katerimi se plemenitiš. To, s kom igraš, s kom igraš duete, je ključno. Ne gre za merjenje moči, temveč za soočanje dveh različnih energij, ki se morata uskladiti.« Marko Mandić, Planet Siol, 26.8.2013

»Koltèsov Marš, ki ga je prav tako režiral Ivica Buljan, se mi zdi nekakšen uvod v ta najin skupni odrski projekt, tudi tam bijeva svojevrstno vojno strasti, ljubezni in ločitve. To je bila prva stopnica, tukaj jo razvijeva v vsej polnosti. Gre za poskus prestopanja meja, do kod lahko grem v organskem dojemanju lika, z zasebnim partnerjem, ki te odlično pozna, je to treba narediti zelo precizno in pritisniti natančno na tiste tipke, ki zazvenijo prepričljivo.« Marko Mandić; Delo, 22.8.2013

»Zapiranje ljubezni ni samo predstava z napeto zgodbo, ki jo vsak od nas na hrbtu vleče vse življenje, je tudi priložnost za raziskovanje bistva gledališča ter vloge igralca v njem in v celovitosti življenja nasploh. Med predstavo igralca segata po intimnosti, ki bi jo gledalci radi delili z njima. V resničnem življenju okrog tovrstne intimnosti – tako mi kot oni – postavljamo vse vrste preprek. A pri Zapiranju ljubezni te pregrade padejo … Med igralcema, gledalci in neizbežnim koncem ni ničesar. Ni teatralnosti. Gre za operacijo na odprtem srcu. Kdo umre? Kaj umre? Ljubezen? Ne. Jezik. Odnos med dvema je jezik – fizični ali verbalni. Ko ubijemo odnos, ubijemo jezik …« Patricija Maličev; Planet Siol, 26.8.2013