Zavod za kulturo Slovenska Bistrica

Zavod za kulturo Slovenska Bistrica je osrednji mestni in občinski kulturni center, ki se nahaja v Bistriškem gradu. Grad je tesno povezan z razvojem Slovenske Bistrice in je danes pomembna turistična, umetnostna in kulturna točka območja. V sklopu poslopja deluje muzej z raznolikimi stalnimi zbirkami, ki so posvečene predvsem zgodovini ozemlja med Pohorjem in Halozami. Razstavne dejavnosti zavoda dopolnjuje bogat kulturni program, ki nastaja v organizaciji zavoda in vključuje predvsem koncerte, folklorne nastope, gledališke predstave, predavanja, literarne dogodke in priložnostne svečane dogodke.

Zavod izvaja muzejske, razstavne in galerijske dejavnosti. Pomemben del njihovih dejavnosti predstavlja tudi obnova in ohranjanje ter promocija naravnih in kulturnih spomenikov. Organizirajo tudi kulturne in javne prireditve, izvajajo pedagoške aktivnosti in delujejo na področju založništva. Pri tem se povezujejo s sorodnimi ustanovami ter s turističnimi in kulturnimi sodelavci. V poletnih mesecih na gradu potekajo Starobistriški večeri kulture, v zimskih pa Praznično grajsko mesto z božičnimi stojnicami. Zavod upravlja s prostori Bistriškega gradu, kjer si lahko obiskovalci ogledajo 15 stalnih muzejskih zbirk. Ogled gradu pa med drugim vključuje tudi obisk grajske vinoteke in grajske kuhinje.

Zavod za kulturo Slovenska Bistrica od leta 1996 deluje v poslopju Bistriškega gradu. Grad, ki je bil prvotno dvor, je bil od leta 1227 sedež županije Pohorje, kasneje tudi urada Bistrica in deželnega sodišča. Kot grad je bil prvič omenjen leta 1313, a je leta 1384 pogorel. Poslopje, ki je nadomestilo izvorni kompleks, je skozi zgodovino prešlo skozi različne lastnike in doživelo več obleganj. Prvi zasebni upravljavec je bila družina Vetter, ki je med leti 1590 in 1651 grad dogradila in obnovila. Grad je takrat dobil trapezasto arhitekturno obliko, notranje dvorišče s štirimi stolpi in toskanski stebriščni hodnik. Ko so ga prevzeli grofje Wildenstein, so na novo uredili še park, oblikovan po francoskem vzoru. Zadnji pomembnejši zasebni lastniki poslopja so bili grofje Attems, ki so do leta 1721 vnesli še nekaj dodatnih arhitekturnih sprememb – nastala je viteška dvorana, preuredili pa so tudi grajsko kapelo. Po koncu druge svetovne vojne je bil grad nacionaliziran, notranja oprema gradu pa je bila odstranjena. Prostore so zavzeli vojaki, nato pa je grad služil stanovanjskim potrebam in začel postopoma propadati. Od leta 1985 poteka celostna obnova in revitalizacija gradu – poslopje pa je postalo pomembna kulturna in turistična znamenitost.