Slovenski planinski muzej

Slovenski planinski muzej je stalno razstavo zasnoval kot muzejsko pripoved, ki jo obiskovalci doživljajo kot vzpon na goro. Muzej nudi enajst vsebinskih sklopov, s katerimi lahko obiskovalci prehodijo pomembne mejnike slovenske alpinistične, gorniške in gorske reševalne zgodovine, pri tem pa spoznavajo vzgibe, zaradi katerih človeka gore že od nekdaj privlačijo. Zgodovina slovenskega planinstva nas tako vodi od začetka organiziranega planinstva do prvih alpinističnih vzponov ter aktualnih vrhunskih dosežkov slovenskih plezalcev na domačih in tujih gorstvih. Na muzejski poti spoznamo še prve gorske vodnike, nosače, nadelovalce poti in gorske reševalce. Celotno zbirko Slovenskega planinskega muzeja sestavlja okrog 5000 enot gradiva, od tega je razstavljenih 450 predmetov. Poleg predmetnega gradiva pa muzej hrani še zbirke arhivskega gradiva, stare razglednice, fotografije in izvode Planinskega vestnika, v strokovni muzejski knjižnici hranijo tudi druge starejše strokovne in leposlovne publikacije. Slovenski planinski muzej ima tudi fototeko, ki obsega več kot 10.000 izvirnih fotografij, reprodukcij in digitalnih posnetkov iz starejše ter novejše zgodovine slovenskega planinstva. Muzejska knjižnica pa hrani več kot 1000 strokovnih ter leposlovnih enot, ki so namenjene raziskovalcem planinske zgodovine. Del muzeja je tudi filmoteka z zbirko dokumentarnih ter igranih filmov z gorniško, alpinistično ter planinsko vsebino.

Leta 1901 so se pojavili prvi zapisi o alpskem muzeju – češki narod si je prizadeval za ohranitev slovenske planinske zapuščine. Leta 1932 je bila odprta prva razstava o planinstvu na Ljubljanskem sejmu. 1984 se vzpostavi Triglavska muzejska zbirka v Mojstrani, s katero je upravljal PD Dovje Mojstrana, odprla pa se je tudi info točka TNP. Leta 1997 se del občinskega muzeja priključi Gornjesavskemu muzeju Jesenice. Leta 2007 je položen temeljni kamen novega Slovenskega planinskega muzeja, ki se odpre tri leta kasneje. Arhitektura Slovenskega planinskega muzeja upošteva lokacijske danosti ter namen objekta. Stavba muzeja ima obliko skalne gmote, ki poskuša slediti kompozicijskim izhodiščem ožjega ter širšega naravnega okolja. Streha ter zunanja stena sta oblikovani enako ter pokriti s sivo pločevino. Fasada muzeja povzema visokogorska planšarska zavetišča – stanove z dinamično strukturirano streho, pročelja pa so zastavljena kot preplet ritmično postavljenih letev ter aritmično postavljenih desk. Zunanjost ter notranjost stavbe sta oblikovani s pomočjo visoke tehnologije, upoštevajoč najsodobnejše trende muzejskih zasnov.