Narodna in univerzitetna knjižnica

Narodna in univerzitetna knjižnica kot nacionalna knjižnica skrbi za slovensko pisno kulturno dediščino – jo zbira, obdeluje, hrani in posreduje. Kot osrednja državna knjižnica deluje tudi kot center za razvoj vseh slovenskih knjižnic. Kot univerzitetna knjižnica pa je pomembno povezana tudi s pedagoškim in znanstveno-raziskovalnim procesom na ljubljanski Univerzi.

Eden pomembnejših dogodkov, ki je botroval k nastanku knjižnice, je povezan z odlokom cesarice Marije Terezije iz leta 1774, ko je 637 knjig, ki so bile rešene ob požaru razpuščenega jezuitskega kolegija v Ljubljani, namenila za javno in splošno uporabo knjižnici, ki je bila ustanovljena v sklopu ljubljanskega liceja. Licejska knjižnica je leta 1807 pridobila pravico prejemanja obveznih izvodov tiskovin, ki so nastale na območju dežele Kranjske. Leta 1850 se je po ukinitvi ljubljanskega liceja knjižnica preimenovala v deželno Študijsko knjižnico. V obdobju po prvi svetovni vojni je postala Državna študijska knjižnica in osrednja knjižnica za vso Slovenijo, leta 1921 pa se je preimenovala v Državno biblioteko in tako postala ena osrednjih knjižnic na področju bivše Jugoslavije. Ko je bila leta 1919 ustanovljena prva slovenska univerza, je knjižnica prevzela še vlogo centralne univerzitetne knjižnice. Arhitekt Jože Plečnik je med leti 1930 in 1931 ustvaril načrte za novo Univerzitetno knjižnico, ki je bila dokončana leta 1941. Po osvoboditvi leta 1945 je tudi uradno postala slovenska nacionalna knjižnica in se dokončno preimenovala v Narodno in univerzitetno knjižnico. Leta 2021 je bila dodana na seznam Unescove svetovne dediščine.