Kanadska pisateljica Margaret Atwood je znova stopila v središče javne razprave o svobodi izražanja, potem ko je njena slovita distopija Deklina zgodba (The Handmaid’s Tale) pristala na seznamu več kot 200 knjig, ki so jih šole v kanadski provinci Alberta umaknile iz knjižnic.
Odločitev ministrstva za izobraževanje, ki je julija zahtevalo odstranitev vseh “gradiv z eksplicitno spolno vsebino” do 1. oktobra, je sprožila ogorčenje med bralci, učitelji in strokovnjaki za vprašanja cenzure. Med prepovedanimi naslovi so se znašli tudi klasiki, kot so Vem, zakaj ptica v kletki poje (Maya Angelou), 1984 (George Orwell), Nekaj vijoličastega (Alice Walker) in Krasni novi svet (Aldous Huxley).
Atwood je odgovorila z ostrim sarkazmom. Na družbenem omrežju X je posvarila bralce, naj si knjigo priskrbijo “preden pride do javnih sežigov”, obenem pa je objavila kratko zgodbo za najstnike, ki parodira novo politiko. V njej spremljamo “dva zelo, zelo pridna otroka”, Johna in Mary, ki odraščata brez vsakršnih telesnih pomanjkljivosti, se poročita, imata pet popolnih otrok – in to brez kakršnega koli telesnega stika. Idilična pripoved dobi satirični zasuk – popolna otroka se posvetita pohlepnemu kapitalizmu, medtem ko se družba, v kateri živita, vse bolj spreminja v distopijo, ki spominja na Gilead iz Dekline zgodbe.
Atwood se v zgodbi posmehne celo premierki Alberte Danielle Smith, ki je javno podprla novo uredbo, kasneje pa obtožila šolski odbor, da je direktivo vzel preveč resno.
Strokovnjaki medtem opozarjajo, da nova pravila najbolj prizadenejo literaturo z LGBTQ+ vsebinami, saj se oznaka ‘eksplicitna spolna vsebina’ pogosto uporablja kot izgovor za odstranjevanje knjig, ki odpirajo prostor različnim identitetam.
Atwoodina Deklina zgodba iz leta 1985, ki prikazuje totalitarno družbo Gilead, v kateri so ženske zreducirane na orodje za razmnoževanje, se tako še enkrat potrjuje kot preroška. Roman je bil v preteklosti že večkrat prepovedan v ZDA – trenutno je izločen iz knjižnic v kar 67 ameriških šolskih okrožjih.
Cenzurna politika v Alberti pa razpira širše vprašanje: ali bodo šolske knjižnice ostale prostor svobodne misli in raznolikih glasov, ali pa se bodo skrčile v sterilne police z “varnimi” zgodbami o popolnih junakih brez napak?
