Po več kot sedmih desetletjih je umetnostni svet dobil odgovor na dolgo odprto vprašanje: od kod prihaja turkizno modra barva v znameniti sliki Jacksona Pollocka Številka 1A, 1948?
Znanstveniki so zdaj potrdili, da je slikar posegel po pigmentu, znanem kot “manganova modra” – danes skoraj izumrli barvi, ki je bila nekoč nepogrešljiva v umetniških ateljejih.
Slika, razstavljena v newyorškem Muzeju moderne umetnosti (MoMA), meri skoraj tri metre v širino in velja za eno najbolj prepoznavnih Pollockovih del. Na platnu se prepletajo kapljice in madeži barv. Pollock ni slikal le s čopičem – pogosto je barvo preprosto izlil iz pločevinke in tako ustvaril živahne, nepredvidljive vzorce. Odtisi njegovih dlani na zgornjem delu platna pa dajejo delu tudi osebni pečat.
Rdeče in rumene tone so strokovnjaki razvozlali že pred leti, toda modra barva je ostajala skrivnost. Šele zdaj je ekipa iz MoMe, skupaj z raziskovalci s Stanforda in CUNY, z drobnimi vzorci barve in lasersko analizo razkrila njen izvor. Rezultat je bil jasen: Pollock je uporabil manganovo modro – pigment, ki je bil nekoč priljubljen, danes pa skoraj pozabljen.
Manganova modra je našla pot ne le v umetnost, temveč se je uporabljala tudi v gradbeništvu. Toda zaradi okoljskih in zdravstvenih pomislekov so jo v devetdesetih letih umaknili s trga. Vdihavanje ali zaužitje snovi lahko namreč škoduje živčnemu sistemu – česar Pollock verjetno ni vedel.
Kljub temu pigment ostaja neponovljiv. Njegov intenziven, čist odtenek modre, je skoraj nemogoče reproducirati z mešanjem drugih barv. Odkritje je zato več kot le zanimivost za umetnostne zgodovinarje – prinaša tudi nove možnosti za ohranjanje Pollockove dediščine. Poznavanje natančne kemične sestave njegovih barv namreč omogoča konservatorjem učinkovitejše posege, hkrati pa pomaga prepoznati morebitne ponaredke.
