Žička kartuzija

Žička kartuzija je nekdanji samostan kartuzijanskega verskega reda, ki se nahaja v Dolini svetega Janeza Krstnika. Skrivnostni samostan je danes kulturni spomenik državnega pomena, turistična znamenitost in prizorišče za kulturne dogodke ter svečane prireditve. S prostori Žičke kartuzije upravlja Turistično informacijski center (TIC) Slovenske Konjice, ki spada pod javni zavod Splošna knjižnica Slovenske Konjice.

V obnovljenem kompleksu Žičke kartuzije si je danes mogoče ogledati stalne razstave “Kulturna dediščina” – razstavo žičkih rokopisov, ki so jih ustvarjali kartuzijanski menihi, “Korak za korakom” – razstavo o obnovi kartuzije, “Kozarci mesta Slovenske Konjice” – razstavo, posvečeno unikatnim kristalnim mojstrovinam, “Ora et labora – moli in delaj” – razstavo o življenju kartuzijanov in rekonstrukcijsko maketo poslopja. Obiskovalci se lahko sprehodijo tudi po velikem zeliščnem vrtu, katerega zasnova se naslanja na obliko nekdanjih kartuzijanskih vrtov. Dodatno ponudbo predstavlja tematska energijska pot Tihe energije Žičke kartuzije, ki je speljana po različnih energijskih točkah ob obzidju in bližnjem gozdu. Poslopje je danes prav tako pomembno kulturno prizorišče, kjer potekajo glasbeni večeri in drugi dogodki. Med vidnejše dogodke spada Festival lepopisja in Poletni glasbeni večeri v Žički kartuziji. Samostan je prav tako priljubljeno prizorišče za poroke. V poslopju se nahaja še zeliščarska trgovina, lončarski atelje ter vinska klet.

Na pobudo štajerskega mejnega grofa Otakarja III. Traungavca, takratnega lastnika posestva, na katerem danes stoji Žička kartuzija, so okrog leta 1160 začeli graditi domovanje za menihe iz Velike kartuzije na Francoskem. Na začetku so bila vsa poslopja lesena, kasneje pa zidana. V poslopje zgornjega samostana (Žičke kartuzije) so se naselili bratje, ki so sledili pravilom strogega reda, v spodnjem samostanu (Špitalič) pa so bivali bratje – laiki. Kartuzijani so živeli v skladu z zakonitostmi redovnega življenja in se poleg tega ukvarjali še z lekarništvom, zdravilstvom, mlinarstvom, opekarstvom, steklarstvom in podobnimi deli, s katerimi so omogočali samozadostnost redovne skupnosti in pomagali lokalnim prebivalcem. V spodnjem samostanu so zgradili tudi “hospital”, v katerem so negovali bolnike in nudili oskrbo popotnikom in gostom. Nekaj časa kasneje, ko so “hospital” preselili v zgornji samostan, primarna zgradba pa je bila porušena, je na tem območju zrasla stavba današnjega Gastuža, ki velja za eno najstarejših ohranjenih gostiln na področju Srednje Evrope. Žička kartuzija je bila na vrhuncu delovanja eden najpomembnejših samostanov širšega območja – nekaj let je bila sedež nemške redovne province, kasneje sedež generalnega priorja in nazadnje celo osrednji samostan kartuzijanskega reda. Od nastanka je Žička kartuzija prešla skozi različna obdobja, kar se kaže tudi na njenih arhitekturnih značilnostih. Redovno življenje kartuzije je zastalo leta 1782, ko je cesar Jožef II. ukinil samostansko delovanje, stavbe pa so nekaj desetletij kasneje začele počasi propadati.