PJ Harvey z novo skladbo odpira prostor kozmične samote

Britanska glasbenica PJ Harvey se z novo skladbo Voyager, prvo po izidu albuma I Inside the Old Year Dying leta 2023, obrača proti vesolju.

Navdihnila jo je ena najbolj poetičnih znanstvenih zgodb 20. stoletja: potovanje Nasinih sond Voyager 1 in Voyager 2, ki sta bili izstreljeni leta 1977 in še vedno nadaljujeta pot v medzvezdnem prostoru.

Pesem je nastala med pripravami na prihodnji album, novo smer pa je dobila po povabilu fizika Briana Coxa, ki jo bo vključil v svojo odrsko predstavo Emergence. Harvey jo je zasnovala kot namišljeni glas Voyagerja 2. Kot je povedala ob izidu, jo je zanimalo, “kaj bi nam plovilo sporočilo, če bi lahko govorilo”. Od tod izhaja podoba oddaljenega signala, ki ga plovilo, vse bolj odmaknjeno od Zemlje, še vedno pošilja proti domu.

Skladba, posneta z orkestrom v studiu Miraval v Provansi, združuje godala in elektroniko ter ustvarja občutek širnega, skoraj praznega prostora. Pri orkestralni zasnovi je sodeloval skladatelj Dario Marianelli, ki je glasbi dodal razsežnost, primerno temi: počasno potovanje skozi temo, v kateri človeški glas postane majhen, a ne nepomemben.

Motiv Voyagerja v popularni kulturi nikoli ni bil zgolj tehničen. Sondi sta s seboj ponesli tudi zlato ploščo z izborom zvokov, podob in pozdravov z Zemlje — nekakšen portret človeštva, namenjen morebitnemu poslušalcu v oddaljenem vesolju. V tej gesti Harvey najde izhodišče za pesem o komunikaciji, ki morda nikoli ne bo dobila odgovora.

V ozadju skladbe je tudi misel astronoma Carla Sagana o Zemlji kot bledi modri piki — krhkem planetu, ujetem v kozmični daljavi. Prav ta pogled od zunaj daje pesmi njen čustveni naboj: ne gre za spektakel vesolja, temveč za tiho soočenje z vprašanjem, kako zveni dom, ko ga slišimo od zelo daleč.

Harvey tudi tokrat nadaljuje svojo značilno avtorsko pot, na kateri glasbo povezuje z literarnimi, zgodovinskimi in zdaj še znanstvenimi motivi. Po albumu I Inside the Old Year Dying, ki je izhajal iz narečja, folklore in pokrajine njenega otroštva, Voyager odpira prostor drugačne samote: ne več le zemeljske in starodavne, temveč kozmične.