Inga Ulokina: “Klasična glasba nas vedno čaka odprtih rok”

Inga Ulokina je violinistka ruskih korenin, ki svojo umetniško pot gradi med različnimi glasbenimi tradicijami.

 

Kot koncertna glasbenica, pedagoginja, umetniška vodja in ustvarjalka projektov za mlade poslušalce klasično glasbo razume kot prostor srečevanja: med tradicijo in sodobnostjo, med odrom in učilnico, med virtuoznostjo in otroško radovednostjo.

 

V zadnjih letih jo občinstvo pozna tudi po glasbeno-baletnih in glasbeno-plesnih pravljicah, s katerimi klasični repertoar približuje različnim generacijam poslušalcev. Eden takšnih projektov je tudi prihajajoča Sneguljčica, glasbeno-plesna pravljica, v kateri se zgodba bratov Grimm sreča z Vivaldijevimi Štirimi letnimi časi.

 

 

Rodili ste se v Sankt Peterburgu, odraščali pa ste v Sloveniji. Kako danes doživljate stik med rusko glasbeno tradicijo, iz katere izhajate, in slovenskim kulturnim prostorom, v katerem ustvarjate?

 

Peterburg je prelepo mesto glasbe in umetnosti, zato ta stik doživljam kot nekaj zelo dragocenega in tudi zelo osebnega. Glasbena tradicija moje domovine je zelo široka — če se spomnimo samo na P. I. Čajkovskega, N. Rimskega-Korsakova, S. Rahmaninova, D. Šostakoviča, S. Prokofjeva, I. Stravinskega … seznam bi lahko nadaljevali in nadaljevali. Vedno lahko črpam navdih pri teh velikih skladateljih, katerih glasba je del svetovne kulturne dediščine in v sebi nosi posebno emocionalno globino. Peterburg ima tudi izjemno violinsko tradicijo, ki mi je dala temelje za mojo glasbeno pot. Gre za disciplino, predanost zvoku in zelo močno spoštovanje do umetnosti kot življenjskega poslanstva.

Pri 13 letih, ko sem se z družino preselila v Slovenijo, je ta postala moj drugi dom, ki ga imam zelo rada. Daje mi navdih, varnost, ustvarjalni prostor ter občutek bližine občinstvu in neko posebno človeško toplino, ki jo čutim predvsem skozi to, kako ljudje doživljajo glasbo, ki je v veliki meri del vsakdana mnogih Slovencev.

Tu sem spoznala tudi svojega moža in tudi zato ima Slovenija zame posebno mesto v mojem srcu.

 

 

Študirali ste v Zagrebu, izpopolnjevali pa ste se tudi v Kölnu in Linzu. Kaj so vam ta različna glasbena okolja dala — umetniško, tehnično in osebno?

 

Vsako okolje mi je na svoj način razširilo pogled na glasbo, za kar sem neizmerno hvaležna. Zelo sem srečna, da sem imela možnost študirati pri res krasnih pedagogih. Kot poklicno violinistko me je najbolj izoblikoval študij v Zagrebu pri prof. Goranu Končarju, pri katerem sem tudi magistrirala z odliko.

Ob študiju sem delala tudi v več orkestrih. Zelo dragoceno je bilo sodelovanje z orkestrom Klassische Philharmonie Bonn, s katerim smo prepotovali vsa večja nemška mesta in nastopali v zares vrhunskih dvoranah. Med drugim smo na Beethovnov rojstni dan izvajali njegovo 9. simfonijo v Beethovenhalle v Bonnu, njegovem rojstnem kraju. To je bilo posebno doživetje.

Sodelovala sem tudi s Kammeroper Köln, izjemnim komornim glasbenim gledališčem, ki je redno gostovalo tudi v Švici in Avstriji.

V Zagrebu sem bila dve sezoni redna članica ansambla Zagrebški solisti, s katerim smo prepotovali dober del Evrope. Tam sem posebej natančno spoznala repertoar godalnega ansambla, ki ima svoje posebne zakonitosti in seveda čudovit zvok, ki ga lahko ustvarijo le godalni instrumenti, ko zaigrajo skupaj.

V Sloveniji poleg pedagoškega dela na Glasbeni šoli Rogaška Slatina že več let skupaj z izjemno ekipo vodim Mednarodno tekmovanje za mlade glasbenike Oskar Rieding, ki je prav tako tesno povezano z godalno tradicijo. Sodelujem tudi z Ljubljanskim godalnim ansamblom, s katerim oblikujemo različne programe, včasih tudi pedagoške narave.

Mislim, da se ravno v povezovanju različnih kulturnih prostorov rojeva nekaj novega. Umetnost nikoli ni bila zaprta znotraj meja. Glasba je univerzalni jezik človeštva in eden najbolj temeljnih izrazov človeka skozi zgodovino. Preživela je vojne, ljudem vedno dajala navdih — in verjamem, da bo ostala bistveni del človečnosti tudi v današnjem času, ki se aktivno obrača k tehnologiji in umetni inteligenci ter raziskuje njune možnosti.

Danes tehnologija zmore marsikaj in nam lahko tudi zelo pomaga. A ne more ustvariti resnične medčloveške izkušnje. Bistvo umetnosti je prav v tem stiku in v nepredvidljivem človeškem kreativnem potencialu, ki ga ne znamo izmeriti niti načrtovati. Še sami ne vemo vedno, kaj smo sposobni ustvariti in kakšen vpliv ima lahko ena interpretacija, en ton ali ena glasbena fraza na poslušalca.

 

 

Violina vas spremlja že od zgodnjega otroštva. Kaj vas pri tem instrumentu še danes najbolj privlači?

 

Ta instrument ima ton, ki govori. Ki poje, joče, se smeji in nas navdihuje.

Zelo lepo je to povedal pesnik B. Okudžava. Če poskusim prevesti del njegove pesmi, bi zvenel nekako tako:

Srečen je dom, kjer poje violina,
kjer glasba človeka vodi skozi življenje
in mu podarja upanje —
ostalo pride samo od sebe.

Srečna je violina, naslonjena ob ramo,
ki s svojim blagoslovom
duši podari krila,
da lahko poleti proti nebu.

Mislim, da je v teh verzih veliko povedanega.

Sicer pa učenje violine in zvoka, ki nas običajno tako očara, ni enostavno in se prenaša od učitelja k učencu skozi generacije.

V tem smislu ostajamo glasbeniki zelo »nedigitalni«. Violinskega zvoka se ne naučiš iz knjige ali videa, ampak skozi razumevanje, zvok in veščine tistega, ki ti znanje predaja, ter skozi prisotnost, poslušanje, opazovanje, disciplino, željo po znanju in zaupanje med pedagogom in učencem.

 

Vaše delo sega od solističnih in komornih nastopov do pedagoškega dela, umetniškega vodenja in projektov za otroke. Kako se te različne vloge med seboj dopolnjujejo?

 

Zame so vse te vloge pravzaprav del iste zgodbe. Rada se spomnim besed velikega W. A. Mozarta, ki je rekel, da pravi glasbenik ne sme biti le pedagog.

Brez lastnega ustvarjanja, stika z odrom, občinstvom in svojim instrumentom je zelo težko predajati te veščine naprej učencem.

Verjamem, da je stik s publiko za izvajalca nujen, saj lahko le na tak način neposredno »deliš umetnost« in začutiš odziv poslušalca. Naš poklic je ves čas živ in prav v tem je njegova neskončna lepota. Zato se moramo vselej truditi ohranjati formo, stik z instrumentom in seveda z občinstvom.

Delo z učenci me prav tako navdihuje, čeprav se časi zelo spreminjajo. Pedagogi moramo včasih zagovarjati nekatere prvine, ki so bile nekoč samoumevne. Zelo se je spremenil tudi odnos starš–pedagog. Spomnim se, kako sta moja starša, oba vrhunska akademska glasbenika, sedela z beležko na mojih urah pri mojem prvem profesorju, gospodu Andreju Portsellanu. Zapisovala sta vsako njegovo besedo in doma smo natančno vadili.

Danes pa moramo pedagogi včasih dokazovati, da bi bilo vendarle dobro upoštevati navodila, ki so bila dana na uri, tudi doma in violino povaditi vsaj 15 minut dnevno. Malo za hec, malo pa zares. Časi se spreminjajo.

Pa vendar je lepota violinskega zvoka mladim še vedno navdih — in to je najpomembnejše.

 

Kot samozaposlena v kulturi delujete tudi zunaj velikega institucionalnega okvira. Kaj takšen položaj omogoča — in kaj zahteva od umetnika danes?

 

Omogoča veliko ustvarjalne svobode in hkrati tudi odgovornosti. Lahko razvijaš lastne ideje, povezuješ različne umetniške svetove in ustvarjaš projekte, ki v bolj rigidnih sistemih morda ne bi nastali.

Po drugi strani pa zahteva ogromno energije, organizacije in notranje vztrajnosti. Umetnik danes ni več samo izvajalec — pogosto je tudi producent, organizator, promotor, komunikator in vodja projekta.

A kljub vsem spremembam mislim, da občinstvo še vedno najbolj išče avtentičnost. Ljudje zelo hitro začutijo, ali nekaj nastaja iz resnične notranje potrebe ali zgolj kot produkt.

 

 

V zadnjih letih ustvarjate tudi glasbeno-plesne oziroma glasbeno-baletne projekte, ki klasično glasbo približujejo širšemu občinstvu. Kaj vas pri povezovanju glasbe, zgodbe, giba in vizualnosti najbolj navdihuje?

 

Navdihuje me ideja celostnega doživetja. Glasba nikoli ni obstajala popolnoma ločeno od drugih umetnosti; vedno je bila povezana s plesom, gledališčem, gibom in pripovedjo.

Danes živimo v zelo hitrem času in mislim, da lahko ravno povezovanje različnih umetniških jezikov ljudem pomaga, da se klasični glasbi približajo na bolj intuitivni in čustveni ravni.

Pri svojih projektih se trudim ustvariti posebno atmosfero — občutek, da gledalec za trenutek vstopi v drug svet.

 

Prihajajoča premiera glasbeno-plesne pravljice Sneguljčica povezuje pravljico bratov Grimm z glasbo Vivaldijevih Štirih letnih časov. Kako ste iskali povezavo med znano pravljico in baročno glasbo?

 

Vivaldijevi Štirje letni časi imajo v sebi izjemno slikovitost in emocionalno dramaturgijo. V njih so navdih narave same, gibanje, svetloba, tema, nežnost in napetost — vse to, kar nosi tudi pravljica.

Pri projektu me ni zanimalo zgolj ilustriranje zgodbe, ampak ustvarjanje poetičnega sveta, v katerem glasba postane del pripovedi. Vivaldijeva glasba ima neverjetno melodiko in izrazno moč, ki vedno znova deluje živo in aktualno. Poleg Vivaldijeve mojstrovine bodo gledalci lahko doživeli še nekaj biserov iz zakladnice instrumentalne in vokalne klasične glasbe.

Skozi interaktiven pristop bodo gledalci lahko »vstopili v pravljico« in zgodbo o Sneguljčici doživeli na oseben, pristen in malce “čaroben” način.

Pri ustvarjanju predstave izhajamo iz prepričanja, da klasična glasba otroke in odrasle najmočneje nagovori takrat, ko se poveže z domišljijo, vizualnostjo in čustvi. Takrat je občinstvo ne le posluša, temveč tudi doživi.

Datumi predstav:

Celje • petek, 26. 6., ob 16.00 • Premiera
Ljubljana • nedelja, 28. 6., ob 16.00
Ptuj • nedelja, 5. 7., ob 16.00

Karte: https://www.mojekarte.si/

 

 

Klasična glasba danes pogosto išče nove poti do občinstva. Kje po vašem mnenju nastane pravo ravnotežje med dostopnostjo, svežimi formati in spoštovanjem tradicije?

 

Verjamem, da prihajajo časi, v katerih bosta klasična glasba in umetnost nasploh čedalje bolj aktualni. Prenasičenost z instant vsebinami ponovno odpira vrata vsemu tistemu, kar ponuja globlji pogled — tako na življenje kot tudi vase. In tukaj je klasična glasbena umetnost tista, ki nas vedno čaka odprtih rok in ponuja nekaj, kar je »dokazano dobro« skozi stoletja.

Skozi naše projekte opažamo, da je klasična glasba zelo blizu tudi najmlajšemu občinstvu. Lahko bi si mislili, da je zanje »prezahtevna«. Sploh ne. Zelo jih privlači, posebej dela Vivaldija in Mozarta.

Z ekipo verjamemo, da so interaktivni formati lahko zelo dragoceni, saj otroku omogočijo čim bolj pristen stik s klasično glasbo — skozi izkušnjo, ki jo začuti neposredno.

 

 

Kaj si želite, da bi poslušalci — še posebej tisti, ki redkeje zahajajo na koncerte klasične glasbe — odnesli z vaših nastopov?

 

Želim si predvsem, da bi poslušalci v glasbi našli tisto, kar v tistem trenutku potrebujejo — morda odmev lastnih čustev ali misli, ali odgovore na kakšna pomembna vprašanja.

Predvsem pa si želim, da bi se potopili v lepoto, ki jo ponuja klasična glasba, in v njej kot odmev zaslišali svojo lastno notranjo lepoto: kot odmev duše ali celo kot melodijo, ritem svojega srca. Vse to je moč umetnosti.

Če človek po koncertu vsaj za nekaj minut drugače diha, drugače gleda svet ali začuti več bližine do sebe in drugih, je umetnost dosegla svoj namen.

Takšen poslušalec se bo zagotovo še vrnil ter si želel ponovnega srečanja z glasbo in umetnostjo nasploh.

Če je temu tako, smo svoje delo dobro opravili.