Bob Dylan v prispevku za “The New York Times” o staranju

Bob Dylan se je v prispevku za The New York Times dotaknil staranja in življenja po osemdesetem letu.

85-letni glasbenik je bil del posebnega sklopa, v katerem so pri ameriškem časniku znane osebnosti povabili k razmisleku ob 80. rojstnem dnevu Donalda Trumpa.

Med sodelujočimi so bili tudi Robert De Niro, Art Garfunkel, Dionne Warwick in Gloria Steinem.

Za razliko od nekaterih drugih se Dylan ni odločil za neposreden nasvet Trumpu. Namesto političnega komentarja je ponudil bolj oseben razmislek o staranju. Po njegovem človek pri osemdesetih neha loviti čas, pričakovanja drugih in občutek, da mora imeti življenje ves čas pod nadzorom.

A Dylan poznih let nikakor ne opisuje romantično. V njegovem razmisleku notranji zagon ne izgine, čeprav telo vse pogosteje opozarja na svoje meje. Želja po ustvarjanju, premikanju in odzivanju na svet ostaja, vendar se v poznejših letih sreča z drugačno resničnostjo. Starost po njegovem prinese tudi manj presenečenj, manj iluzij in več zavedanja, da se življenje pogosto ponavlja v vzorcih, ki jih prej morda nismo videli.

Dylan se je dotaknil tudi vprašanja časa. V mladosti ga človek po njegovem razume kot nekaj, kar se premika naprej, v poznejših letih pa se pokaže drugače: čas stoji, premikamo se mi.

Drugi sodelujoči so bili v svojih odzivih do Trumpa bolj neposredni. Robert De Niro mu je svetoval, naj prisluhne ljudem, Gloria Steinem ga je pozvala k odstopu, Dionne Warwick pa je ocenila, da bi se moral začeti obnašati letom primerno.