Cate Blanchett v Cannesu: Hollywood po #MeToo ostaja ujet v stare vzorce

Cate Blanchett je na filmskem festivalu v Cannesu opozorila na vprašanje, ki ga je Hollywood po prvem valu gibanja #MeToo hitro potisnil na rob: kaj ostane od razkritja sistemskih zlorab, ko javna razprava o njih zamre?

 

Avstralska igralka, dvakratna dobitnica oskarja in ena najvidnejših osebnosti sodobnega filma, je opozorila, da #MeToo v filmski industriji po njenem mnenju ni zamrl zato, ker bi se problemi razrešili, temveč zato, ker je razkritje zlorab trčilo ob meje sistema, ki se zna zaščititi.

 

Gibanje ni razkrilo le posameznih primerov nasilja, nadlegovanja in zlorab moči, ampak globlje vzorce, ki ne zadevajo zgolj Hollywooda. Prav v tem je bila njegova moč – in očitno tudi njegova nevarnost. Ko so o svojih izkušnjah govorile znane igralke, so imele pri tem vsaj delno zaščito javnega položaja. Ko pa so podobne izkušnje začele deliti tudi posameznice brez javne prepoznavnosti, je postalo jasno, da ne gre za škandal nekaj vplivnih imen, ampak za širšo družbeno strukturo.

 

Blanchett je opozorila tudi na razmerja moči, ki še vedno zaznamujejo filmsko produkcijo. Kljub letom razprav o enakosti, vključevanju in varnejših delovnih okoljih pravi, da se vsakdanja praksa ni bistveno spremenila. Še vedno se znajde v ekipah, kjer je žensk občutno manj kot moških. Takšna homogenost ne vpliva le na počutje posameznic, temveč tudi na ustvarjalni proces: ko prostor sestavlja pretežno en tip izkušenj, se ponavljajo isti pogledi, isti humor, isti neizrečeni kodeksi obnašanja.

 

Njene besede v Cannesu niso brez zgodovinskega odmeva. Leta 2018, ko je predsedovala festivalski žiriji, je sodelovala v enem najmočnejših simbolnih trenutkov sodobnega Cannesa: 82 žensk je skupaj stopilo na rdečo preprogo in opozorilo na dolgo zgodovino izključevanja režiserk iz osrednjega festivalskega programa. Gesta je v eni podobi zajela desetletja institucionalnega neravnovesja.

 

Tokratni nastop Blanchett ni bil omejen le na vprašanje spolne neenakosti. Dotaknila se je tudi vloge filmskih festivalov kot redkih javnih prostorov, kjer se danes pogosto še lahko govori o vojnah, nasilju in političnih katastrofah. Pri tem je opozorila na paradoks: kulturne prireditve vse pogosteje postajajo prizorišča politične artikulacije, medtem ko bi morale rešitve nastajati v parlamentih in političnih institucijah.

 

Spregovorila je tudi o umetni inteligenci, pri kateri jo najbolj zanima vprašanje privolitve. V času, ko tehnologija vse hitreje posega v podobe, glasove, scenarije in ustvarjalne postopke, Blanchett opozarja, da mora človeško soglasje ostati v središču. AI je lahko močno orodje, a prav zato zahteva previdnost.

 

V ozadju njenih izjav je širše vprašanje prihodnosti filmske industrije. Hollywood se rad predstavlja kot prostor naprednih idej, vendar njegova delovna praksa pogosto zaostaja za lastno retoriko. Če je #MeToo iz javnega pogovora zdrsnil hitreje, kot so mnogi pričakovali, to še ne pomeni, da so izginili tudi vzorci, ki jih je razkril.