ZEMLJA BREZ LJUDI: ‘Uporniška komputacija’

𝗭𝗘𝗠𝗟𝗝𝗔 𝗕𝗥𝗘𝗭 𝗟𝗝𝗨𝗗𝗜: ‘𝗨𝗽𝗼𝗿𝗻𝗶𝘀̌𝗸𝗮 𝗸𝗼𝗺𝗽𝘂𝘁𝗮𝗰𝗶𝗷𝗮’

𝗢𝗱𝗽𝗿𝘁𝗷𝗲 𝗿𝗮𝘇𝘀𝘁𝗮𝘃𝗲 // 𝟮𝟭. 𝗺𝗮𝗷 𝟮𝟬𝟮𝟲 𝗼𝗯 𝟮𝟬𝗵
𝗥𝗮𝘇𝘀𝘁𝗮𝘃𝗮 // 𝟮𝟭. 𝗺𝗮𝗷 𝗱𝗼 𝟮𝟰. 𝗷𝘂𝗻𝗶𝗷 𝟮𝟬𝟮𝟲
𝗦𝗶𝗺𝗽𝗼𝘇𝗶𝗷 // 𝟮𝟭. 𝗺𝗮𝗷 𝟮𝟬𝟮𝟲, 𝗼𝗱 𝟭𝟱. 𝗱𝗼 𝟭𝟵. 𝘂𝗿𝗲

@ 𝗚𝗮𝗹𝗲𝗿𝗶𝗷𝗮 𝗞𝗮𝗽𝗲𝗹𝗶𝗰𝗮, 𝗟𝗶𝗸𝗼𝘇𝗮𝗿𝗷𝗲𝘃𝗮 𝟭 (𝟰. 𝗻𝗮𝗱.) 𝗮𝗹𝗶 𝗽𝗿𝗲𝗸𝗼 𝗭𝗢𝗢𝗠 𝗽𝗼𝘃𝗲𝘇𝗮𝘃𝗲 𝗻𝗮 𝗱𝗮𝗻 𝘀𝗶𝗺𝗽𝗼𝘇𝗶𝗷𝗮.

Skozi raziskovanja nekonvencionalnega računalništva (unconventional computing), ki se razteza od kvantnega računalništva do molecular computing in umetnega življenja (artificial life) se nam zlagoma kažejo alternative komputaciji, ki se preklaplja na siliciskih čipih. Svet kot ga vidimo skozi binarno komputacijo, ki preklaplja enke in ničle se vse bolj kaže kot sploščena, črno-bela predstava realnosti okrog katere smo ljudje zgradili načine razumevanja, ustvarjanja in bivanja. Kartezijanski racionalizem nas je kot civilizacijo pripel na metode in orodja s katerimi si razlagamo realnost le v toliko kolikor nam to dopuščajo meritve, ki jih je mogoče dokazati s temi istimi metodami in orodji. Ta civilizacijska zadrega ni nova in skozi zgodovino razvoja komputacijskih modelov lahko ves čas spremljamo vzporedne bitke za alternative, ki so zaradi njihove neprofitne narave potisnjene v nekonvencionalno, nerazumljivo in potemtakem neprimerno za izrazito produktivistično naravnane proizvodne procese.

Cena izčrpavanja okoljskih virov se danes kaže kot cena za preživetje človeštva, ki jo bo potrebno plačati z radikalno spremenjenimi načini produkcije in bivanja saj se končnost resursov na planetu povsem odkrito kaže skozi pospešeno izumiranje vrst, radikalizacijo vremenskih pojavov, ekonomijo kriz in geostrateških prerivanji za pojenjajoče vire.
Prehajanje na manj disruptivne tehnologije in rešitve, ki jih spodbujajo evropske politike so bolj ali manj osamljeni poskusi uveljavljanja sprememb skozi koncepte, ki jih v nasprotju z banalnimi resnicami darvinističnega trga in logike profitov, večina ljudi vpetih v delo za preživetje sploh ne razume. Kako si tolmačiti koncept odrasti v okolju kjer iz vseh lokalnih in nacionalnih politik preko medijev rohni zahteva po več ekstrakcije, več produkcije in še več porabe? Kako doseči prostovoljno zmanjšanje (voluntary downscaling) produkcije in potrošnje, brez da bi se zgodil radikalni premik v globalnem družbenem tkivu?

Skozi urgentnost teh vprašanj, ki pred nas postavljajo dilemo živeti in preživeti, je mogoče ugledati šibke alternative nekonvencionalnih produkcijskih sistemov, ki nas zanimajo kot alternative obstoječim izkoriščevalskim ekonomijam. V kontekstu našeg festivala nas še posebej navdihuje predvsem komputacija živih sistemov kjer s prepoznavanjem vzročno-posledičnih povezav prepoznavamo obrise možnosti, ki jih lahko mislimo kot izhod iz samouničevalnega produkcivističnega ekonomskega sistema. Biokomputacija se kot veda oblikuje na plečih bioinformatike, ki razvršča naravne vzorce v algoritme življenja in ji s tem utira pot k rabam, ki bi človeštvo lahko iztrgala ideologijam hitrosti in pospeškom. Dejstvo, da v naravi potekajo biokemični procesi za prenos informacij med organizmi zato, da se ustvarja ravnovesje v različnih ekosistemih je predmet raziskovanja od nedavnega, kaj pa te informacije so in kako jih brati v razmerju do ekosistemskosti, v katero je vključen tudi človek, pa je komaj kdaj predmet premišljanja. Biokomputacijski procesi se dogajajo na energijskem merilu, ki je nekaj tisoč krat nižji od tistih, ki potekajo na silicijskih računalnikih. Komputacije, ki na primer, potekajo v nevronskih organoidih na žarkastih elekrodah (Multi Array Electrodes) potrebujejo za svoje delovanje zgolj 20 vatov. Elektrokemični signali, ki jih rastline uporabljajo za prenašanje informacij preko mikorize potrebujejo le nekaj mikrovatov, itn. Potenciali biokomputacij so zaenkrat še komaj dojemljivi in implicirajo povezovanje z živimi sistemi, ki so vsepovsod okrog nas vendar bi bilo potrebno poskrbeti za njihovo dobro počutje (well being), kar pa gre ljudem tradicionalno precej slabo od rok. Da bi razumeli, kaj je za organizme od katerih pričakujemo sodelovanje za ugodno življenje potrebno, zahteva najprej emancipacijo organizmov od človešega produktivizma in utrujajočega inštumentaliziranja. Skozi procese biokomputacije, ki jih organizmi uporabljajo za svoje uravnoteženo življenje je najprej potrebno razumeti prostorske razsežnosti biomase v katerih se biokomputacija dogaja in hkrati ponotranjiti časovno merilo, ki je bistveno počasnejše od naspidirane kapitalisitične produkcije. Slow computing v živih sistemih je odvisen od količine biomase v kateri se biokomputacija dogaja hkrati pa moramo ugotoviti, da ta živi sistemi v tej biomasi ne živijo v vakuumu in da so mineralne okoliščine zemlje (soil), sladkih in slanih vod ter vremena enako pomemben del biokomputacije.

Ko skozi opazovanje in merjenja signaliziranja med organizmi lahko zlagoma nastavimo dioptrijo na merilo ekosistemske komputacije, ki lovi ravnovesje v naravi. Skozi to je možno misliti interkognicijo med ljudmi in nečloveškim živim in hkrati oblikovati predstavo o odrasti kot o paradigmi s katero se ne sprašujemo koliko manj, temveč koliko je dovolj, da holobiont ostane v ravnovesju.
V seriji festivalov z naslovom Zemlja brez ljudi se vsako leto znova sprašujemo o priložnostih za življenje na tem planetu brez, da bi človeštvo uspešno poskrbelo za svoje izumrtje. Tokratna edicija festivala usmerja pogled na vrednostno in tehnološko revolucijo, ki opušča civilizacijsko merilo poravnano s Kardashevimi tipi civilizacij, ki se ločijo glede na sposobnost črpanja energije iz planeta in vesolja, in obrača pogled k energijsko vzdržnim procesom za katere je biokemija pulzirajoče živosti na planetu ultimativni imperativ za ohranjanje ekološkega ravnovesja in civilizacijsko rast. Raziskovanje tehnoloških in bivanjskih vzorcev, ki odpirajo obzorja možnih prihodnosti (possible futures), je naša oblika upora proti ideologijam, ki nas prepričujejo, da se nič ne da spremeniti (learned helplessness).

𝗣𝗿𝗼𝗴𝗿𝗮𝗺 𝘀𝗶𝗺𝗽𝗼𝘇𝗶𝗷𝗮

𝟭𝟱.𝟬𝟬
Uvodni nagovor Jurija Krpana, umetnišega vodjo Zavoda Kersnikova.

𝟭𝟱.𝟭𝟱 – 𝟭𝟲.𝟬𝟬
𝗡𝗮𝘁𝗵𝗮𝗻 𝗧𝗵𝗼𝗺𝗽𝘀𝗼𝗻
𝗦𝘂𝗯𝗷𝗲𝗸𝘁𝗶𝘃𝗻𝗮 𝗸𝗼𝗻𝘁𝗶𝗻𝘂𝗮 𝘃 𝗲𝗸𝘀𝘁𝗿𝗲𝗺𝗻𝗶𝗵 𝗼𝗸𝗼𝗹𝗷𝗶𝗵

Izdelava fizičnih orodij za aktivno uporabo živih organoidov v kontekstu »umetniškega sveta« lahko preoblikuje kulturni diskurz okoli idej o morali, pomenu in materialnosti. Prek oprijemljivih izkušenj s temi živimi entitetami lahko širša javnost, zunaj institucionalnih okvirov, dojame koncepte, ki bi ji sicer ostali nedostopni, ter tako utira alternativne poti, nasprotne vgrajenim, korporativno opredeljenim načinom uporabe invazivnih novih tehnologij.
Z radikalno uporabo znanstvenih procesov in gledanjem na materiale skozi kulturno prizmo postane jasno, da obstaja vrzel med tem, kar je mogoče, in tem, kar se vidi, ter da je treba sprejeti, da nekaterih najpomembnejših stvari, ki se dogajajo v življenju, ni mogoče ustrezno modelirati niti izmeriti.

𝟭𝟲.𝟬𝟬 – 𝟭𝟲.𝟰𝟱
𝗭𝗼𝗿𝗮𝗻 𝗦𝗿𝗱𝗶𝗰́ 𝗝𝗮𝗻𝗲𝘇̌𝗶𝗰̌
𝗕𝗶𝗼𝗯𝗼𝘁 – 𝗼𝗱 𝘄𝗲𝘁𝘄𝗮𝗿𝗲 𝗿𝗼𝗯𝗼𝘁𝗶𝗸𝗲 𝗸 𝗯𝗶𝗼𝗵𝗶𝗯𝗿𝗶𝗱𝗻𝗶 𝗶𝗻𝘁𝗲𝗹𝗶𝗴𝗲𝗻𝗰𝗶

Predavanje bo predstavilo umetniško-raziskovalni projekt Biobot, ki izhaja iz vprašanja, kaj se zgodi, ko se robotsko telo poveže z živimi nevronskimi procesi, strojnim učenjem in biološkim signalom. Projekt se navezuje na področja wetware robotike, biohibridnih sistemov in biocomputinga ter jih umešča v polje posthumanistične umetniške raziskave.
Namesto da bi Biobot razumeli kot dokončanega inteligentnega robota, predavanje predlaga drugačno branje: Biobot kot aparat za raziskovanje pogojev, pod katerimi lahko tehnični in organski hibrid razvije lastne načine odzivanja in odločanja. V ospredju bodo vprašanja telesa, odziva, šuma, organske inteligence, neherojske robotike in gledalčevega prepoznavanja nečloveškega subjekta.

𝟭𝟳.𝟬𝟬 – 𝟭𝟳.𝟰𝟱
𝗜𝗼𝗮𝗻𝗮 𝗩𝗿𝗲𝗺𝗲 𝗠𝗼𝘀𝗲𝗿
𝗣𝗼𝗹𝗽𝗿𝗲𝘃𝗼𝗱𝗻𝗶𝗸𝗶 𝘃 𝘀̌𝗺𝗶𝗻𝗸𝗮𝗵. 𝗙𝗹𝘂𝗶𝗱𝗻𝗶 𝗿𝗮𝗰̌𝘂𝗻𝗮𝗹𝗻𝗶𝗸𝗶.

Šminka, predelana v prodoren generator zvoka, odzvanja skozi strupene preplete z eno svojih glavnih sestavin: svincem. Sledimo verigi radioaktivnega razpada in ugotovimo, da je svinčeva ruda oz. galenit našla pot z naših ustnic v naše informacijske tehnologije.
Ioana Vreme Moser bo predstavila vzporednice med različnimi vrstami materialnosti strojne opreme in intimnimi zgodbami, ki obdajajo računalniške komponente pri njihovi uporabi. Najprej se bo osredotočila na toksične mešanice, polne težkih kovin, cinkitov, ki nihajo kot tranzistorji, in se nazadnje posvetila alternativnim fluidnim sorodnikom, ki namesto elektrike uporabljajo zrak in vodo.
Fluidika je v zgodovini izgubljena tehnologija. Za delovanje potrebuje le preprosto tekočo snov, ki jo vodijo naravni pojavi. Podobno kot njena mineralna dvojnica, elektronika, tudi fluidika gradi vezja za računanje. Predavanje bo zaključila s spremljanjem zapeljivih oblik, ki jih prevzemajo fluidna vezja – oblik, ki lahko na novo osmislijo morfologije naših trenutnih elektronskih strojev.

𝟭𝟳.𝟰𝟱 – 𝟭𝟴.𝟯𝟬
𝗦𝗼𝗹𝗶𝗺𝗮́𝗻 𝗟𝗼́𝗽𝗲𝘇
𝗧𝗲𝗵𝗻𝗼𝗹𝗼𝗴𝗶𝗷𝗮 𝘃 𝗻𝗮𝗿𝗮𝘃𝗶

V predavanju bo Solimán López predstavil umetniško in konceptualno raziskovanje možnosti uporabe novih (emerging) tehnologij za sodelovanje z naravnimi ekosistemi, namesto da bi jih izkoriščale. Osredotočil se bo na umetniške projekte, v katere vključuje sintetično DNA, umetno inteligenco in ekološko razmišljanje, z namenom ponovnega premisleka o spominu, ohranjanju podatkov in planetarne zavesti. Prek projektov, kot je ‘Manifesto Terrícola’, López predlaga uporabo ledenikov in hladnih okolij kot naravnih infrastruktur za shranjevanje digitalne dediščine, kodirane v DNA. Na ta način bi energetsko potratne sisteme za shranjevanje podatkov lahko nadomestili s sodelovalnimi odnosi med tehnologijo in naravo. Avtor razmišlja o umetnosti kot mostu med znanostjo, ekologijo in prihodnjimi imaginariji, hkrati pa ponuja nove načine razumevanja trajnosti, informacij in življenja samega. Predstavitev bo sklenil z novim projektom ‘IRIDIA’, v katerem ustvarja vesoljski ready-made z apropriacijo asteroida 16 Psiha.

𝟭𝟴.𝟯𝟬 – 𝟭𝟵.𝟭𝟱
𝗠𝗮𝘁𝗲𝗷 𝗕𝘂𝘁𝗮𝗹𝗮; 𝗨𝗻𝗶𝘃𝗲𝗿𝘇𝗮 𝘃 𝗟𝗷𝘂𝗯𝗹𝗷𝗮𝗻𝗶, 𝗕𝗶𝗼𝘁𝗲𝗵𝗻𝗶𝘀̌𝗸𝗮 𝗳𝗮𝗸𝘂𝗹𝘁𝗲𝘁𝗮
𝗞𝗮𝗸𝗼 𝘀𝗵𝗿𝗮𝗻𝗷𝗲𝘃𝗮𝘁𝗶 𝗽𝗼𝗱𝗮𝘁𝗸𝗲 𝘃 𝗗𝗡𝗞?

V digitalni dobi količina ustvarjenih podatkov hitro presega zmogljivosti običajnih tehnologij za shranjevanje. DNK se je zaradi svoje izjemne stabilnosti in izredno visoke gostote podatkov uveljavila kot obetaven medij za dolgoročno shranjevanje podatkov. Kljub velikemu napredku na področju sekvenciranja DNK pa učinkovito zapisovanje v DNK ostaja glavno tehnološko ozko grlo, kar bom predstavil in obravnaval v tem predavanju.

𝟭𝟵.𝟭𝟱 – 𝟭𝟵.𝟯𝟬
Zaključne misli z Jurijem Krpanom, umetniškim vodjo Zavoda Kersnikova.

Simpozij bo potekal v angleškem jeziku.

𝗥𝗮𝘇𝘀𝘁𝗮𝘃𝗻𝗶 𝗽𝗿𝗼𝗴𝗿𝗮𝗺:

𝗜𝗢𝗔𝗡𝗔 𝗩𝗥𝗘𝗠𝗘 𝗠𝗢𝗦𝗘𝗥: ‘𝗙𝗹𝘂𝗶𝗱𝗻𝗮 𝗮𝗻𝗮𝘁𝗼𝗺𝗶𝗷𝗮’
Projekt ‘Fluidna anatomija‘ je analogna zvočna instalacija, ki temelji na komponentah in tokokrogih fluidne mehanike. Fluidika, znana tudi kot fluidna logika, je tehnologija, ki se je uveljavila v 50-ih letih prejšnjega stoletja, in uporablja fizikalne lastnosti tekočin in plinov za izvajanje logičnih operacij, podobnih tistim, ki jih omogoča elektronika. Sistem fluidike, ki uporablja pojav dinamike tekočin za zaznavanje, kontroliranje, podajanje informacij, obdelavo in pogonske funkcije, brez uporabe gibljivih mehanskih delov, glede hitrosti ni konkurenčen elektronskim sistemom, se pa zaradi svoje stabilnosti in odpornosti na sevanje in okoljsko propadanje uporablja predvsem v vesoljski in letalski industriji, v medicini in biotehnologiji (mikrofluidika), v proizvodni industriji in avtomatiziranih procesih idr..
S poudarkom na fluidiki kot alternativi elektroniki avtorica razkriva pozabljeno vzporedno zgodovino, da bi izpostavila odpornost fluidnih računalnikov. Instalacija vključuje več oblik tokokrogov, preoblikovanih iz starih patentov najdenih v arhivih v organske forme, ki so daleč od rigidne geometrije tiskanih vezij, in medseboj s cevmi povezanih v fluidni sistem. Tok potuje po razvejanem sistemu cevi in ob vstopu v organske geometrije njegova pot odstopa zaradi Coandinega učinka, fizikalnega pojava, pri katerem ima curek tekočine (ali plina) tendenco, da ostane pritrjen na konveksno površino, ob kateri se giblje. Vsak akrilni element instalacije ima izvotljen del v skrbno oblikovanih konturah, ki zaradi krivin preusmerjajo pot toka z ene strani na drugo. Vhodni senzorji zaznavajo prisotnost in odsotnost vode ter zraka, velik oscilator z dolgimi povratnimi potmi določa ritem sistema, tokokrog za oblikovanje impulzov pa ustvarja vibracije. Curki se štejejo (v binarnem števcu), shranjujejo (v pomikalnem registru), primerjajo (v primerjalniku), zmanjšujejo (v tokokrogu za odštevanje) in združujejo v končnem seštevalniku. Vzporedne zračne poti nadzorujejo različne oscilatorje, ki zvenijo v plastenju žvižgajočih oz. pulzirajočih frekvenc.
Avtorica v projektu raziskuje osupljive morfologije v tem “živem” vezju, ki temelji na povratni zanki kontinuiranega kroženja. Ko se vzorci ritmično spreminjajo, se obiskovalci lahko sprehajajo med fluidnimi telesi ter poslušajo subtilne zvoke, ki jih ustvarjata voda in zrak.
V letu 2025 je umetnica za projekt ‘Fluidna anatomija‘ prejela častno omembo Prix Ars Electronica v kategoriji Umetno življenje in inteligenca.

Produkcija & kuriranje: singuhr projekte | Tehnična podpora: Dorian Largen | Produkcijska podpora: Jan Rohmer, FabLab.ro | Znanstveni svetovalec: Dr. Benjamin Bühling | Finančna podpora: Musikfonds e.V. (DE); Bezirksamt Pankow, Berlin (DE) | Raziskovalno delo opravljeno v: Tangible Music Lab & hosted through Atelierhaus Salzamt, Linz
Razstava v Galeriji Kapelica // Producenta: Sandra Sajovic, Miha Satler | Tehnična podpora v Galeriji Kapelica: Jure Sajovic, Boris Britovšek | Razstavo sofinancirata: Ministrstvo za kulturo RS, MOL – Oddelek za kulturo

𝗠𝗔𝗥𝗧𝗜𝗡 𝗛𝗢𝗪𝗦𝗘: ‘𝘀𝗸𝗶𝗰𝗲 𝘇𝗮 𝘇𝗲𝗺𝗲𝗹𝗷𝘀𝗸𝗶 𝗿𝗮𝗰̌𝘂𝗻𝗮𝗹𝗻𝗶𝗸’
Instalacija ‘skice za zemeljski računalnik’ se razprostira kot zamejen laboratorijski vrt, kjer kultivacija prehaja v skrb, skrb pa v samoto. V tej krajini v notranjem prostoru se odvija raziskava prepletenosti zemlje, kode in psihe opazovalca. Kulture rženega zrnja in Claviceps purpurea (škrlatnordeča glavnica oziroma rženi rožiček) postanejo operativni elementi spekulativnega ‘zemeljskega računalnika’: naprave, ki ni zgrajena iz izkopanih materialov, temveč je zrasla, vraščena in vzdrževana v sami zemlji.
Tu se računalništvo iz silicija premakne v celostno okolje – geofizikalno, biološko, elektrokemično – kjer procesi rasti, razpadanja in nihanja kodirajo in prekodirajo informacije. Sistem deluje preko povratne zanke: okoljske spremembe se vpisujejo v substrate, ti substrati pa modulirajo svojo okolico. ‘Laboratorijske’ zabojnik te transformacije izolira, vendar ostaja prepusten za lokalne elektromagnetne in podnebne razmere, zaradi česar računalništvo postaja nestabilno in živo.
V tej logiki earthboot predlaga operacijski sistem, ki se zaganja neposredno iz zemlje in prevaja telurične tokove v kodo. Njegova funkcionalnost je delna; sesutja sistema so njegova notranja značilnost. Delo izpostavi materialno osnovo digitalne tehnologije in obrne njeno ekstraktivno logiko.
V navezavi na Smithsonov pojem okoljskega kodiranja in Ballardove megalitske ‘računalnike’ instalacija vzpostavlja zemljo kot substrat in spomin – kot aktivni, sedimentirani medij, v katerem se stikajo jezik, snov in čas.

𝗦𝗢𝗟𝗜𝗠𝗔́𝗡 𝗟𝗢́𝗣𝗘𝗭: ‘𝗠𝗮𝗻𝗶𝗳𝗲𝘀𝘁𝗼 𝗧𝗲𝗿𝗿𝗶𝗰𝗼𝗹𝗮’
Manifesto Terricola je umetniški in znanstveni projekt, ki razmišlja o sedanjem stanju človeštva in njegovem odnosu do tehnologije, biologije, okolja in kolektivnega zavedanja. Delo zastavlja osrednje vprašanje: kako bo človeštvo sobivalo s tehnologijami, ki jih ustvarja, in kako bodo te spremembe vplivale na naš odnos do Zemlje? Projekt je zasnovan kot konceptualni manifest, razdeljen na tematske sklope, ki obravnavajo ekološki prehod, ekonomijo, geopolitiko, transhumanizem, znanost, verovanja in vlogo umetnosti v prihodnosti človeštva.
Osrednji element projekta je biorazgradljivo uho, natisnjeno s 3D-biotiskalnikom, v katerem je manifest zakodiran v 16 sintetičnih molekulah DNK. Besedilo je bilo prevedeno v genetski kod in vgrajeno v skulpturo, s čimer se je DNK preoblikovala v medij za shranjevanje informacij in ohranjanje kulturnega spomina. Uho je bilo zakopano v ledeniku na arhipelagu Svalbard na Arktiki in hkrati deluje kot umetniško delo, časovna kapsula in znanstveni eksperiment.
Osnovni vidik projekta je predlog, da se ledeniki in hladna naravna okolja uporabijo kot sistemi za dolgoročno ohranjanje digitalne dediščine prek shranjevanja v DNK. Namesto da bi se zanašali na energetsko potratne tehnološke infrastrukture, kot so strežniki in podatkovni centri, projekt Manifesto Terricola raziskuje možnost sodelovanja z naravnimi ekosistemi samimi. Stabilne nizke temperature ledenikov ustvarjajo idealne pogoje za ohranjanje sintetične DNK v daljšem časovnem obdobju, s čimer se planet spremeni v živi arhiv, kjer narava postane aktivna udeleženka pri ohranjanju človeškega spomina in znanja ter zagovarja in ščiti ogrožene ekosisteme.
Delo simbolizira potrebo, da v tem zgodovinskem trenutku, zaznamovanem s podnebno krizo, tehnološko hiperpovezanostjo in preoblikovanjem človeške identitete, »ponovno prisluhnemo« Zemlji. Ledenik deluje tako kot naravni arhiv kot tudi kot metafora za krhkost planeta: če bo led izginil, bo sporočilo izginilo z njim, saj je kolagen 100-odstotno razgradljiv; če pa se sporočilo ohrani, to pomeni, da je naše življenje na Zemlji, kakršno poznamo, še vedno mogoče.

Projekt je nastal v sodelovanju z Institute for Future Technologies v Parizu, Francija.

𝗪𝗛𝗘𝗥𝗘 𝗗𝗢𝗚𝗦 𝗥𝗨𝗡: ‘𝗔𝗿𝗰𝗵𝗲𝗮𝗻 𝗠𝗲𝗺𝗼𝗿𝘆 𝗙𝗮𝗿𝗺’
S projektom ‘Archean Memory Farm’ umetniški kolektiv smelo stopa na področje biokomputacije z uporabo bakterij kot medija za shranjevanje podatkov. Na videz redundantna tehnologija, ki je v zgodnjih poskusih prejšnjega stoletja bila razvita za digitalno zapisovanje glasbe na magnetni trak, je danes v projektu ‘Archean Memory Farm’ prestavljena v povsem drugo konceptualno lego – energetsko manj potratno procesiranje in shranjevanje podatkov. V sklopu enoletne rezidence evropske iniciative S+T+ARTS, kjer naj umetniška imaginacija navdihuje inženirske aplikacije prihodnosti, so umetniki v laboratorijih Kersnikove razvili prototip “tehnobiosfere” za eksperimentiranje z računskimi sposobnostmi umetno ustvarjene bio-geo-kibernetske kulture.
Projekt temelji na lastnostih starodavnih magnetotaktičnih bakterij (MTB), ki nastajajo s pomočjo magnetosomov, ki jih tvorijo kristali magnetita ali greigita. Bakterije magnetosome uporabljajo za gibanje vzdolž silnic Zemljinega magnetnega polja in se navadno zadržujejo v okoljih z minimalno količino kisika ali v povsem anaerobnih pogojih. Magnetotaktične bakterije so pomembne za preučevanje v geoekologiji, mineralogiji, biokemiji, biomedicini, fiziki, biomagnetizmu in kristalografiji. Avtorji so se v projektu osredotočili na presnovne procese znotraj magnetotaktičnih bakterij, ki so podobni informacijskim procesom, saj ti omogočajo vnos, shranjevanje in branje informacij. Lastnosti MTB omogočajo ustvarjanje umetnega geološkega spomina kot analogije ali nadomestila za digitalni spomin oziroma kot metodo algoritmične vzgoje spomina v živih bitjih.
Robotizirana interaktivna inštalacija omogoča obiskovalcem neposredno izkušnjo uporabe hibridne bio-kibernetske kulture, ki s svojim celotnim življenjskim ciklom napoteva na počasno procesiranje (slow computing). Ta s svojim nasprotjem od hipnega procesiranja podatkov problematizira človeško onesnaževanje digitalnega prostora, hkrati pa je ob tem projektu potrebno misliti obsežne naravne vire, v katerih se ti komputacijski procesi lahko odvijajo sinergično s človeškimi potrebami, brez okolju škodljivih učinkov.

Znanstveno svetovanje: Veronika Kozyaeva, Tatyana Kurgina, Kristijan Tkalec
Programiranje: Sergey Mashkov, Dmitry Shishov, Gleb Andreev
Produkcija: Zavod Kersnikova / Galerija Kapelica v okviru pobude S+T+ARTS In the City – STARTS (Science, Technology & the Arts)
Projekt so podprli: Evropska komisija, Ministrstvo za kulturo RS, MOL – Oddelek za kulturo, Fundacija CYLAND

‘𝗕𝗶𝗼𝗯𝗼𝘁_𝟮𝟵𝟮’
Postavitev ‘Biobot_292’ izhaja iz umetniškega raziskovanja prepletov robotike, umetne inteligence in laboratorijsko vzgojenih nevronov na čipu. V okviru festivala ‘Zemlja brez ljudi: uporniška komputacija’ se avtor s tem projektom vrača k prvemu fizično izvedenemu robotu 292, nastalemu po modificiranem programskem sistemu RoboGrammar, ki je generiral asimetrične skeletne strukture za kopensko hojo. V novi iteraciji je robotiziran skelet nadgrajenim z nevronsko kulturo, zelo preprosto obliko možganov na čipu, zaradi česar prvič v raziskovalni seriji Biobot, lahko govorimo o bio-mehanskem hibridu.
V projektu Biobot_292 se avtor z inženirsko skupino osredotoča na povezavo med robotskim gibanjem, strojnim učenjem in živimi nevronskimi kulturami za katere je bil sestavljen eksperimentalni vmesnik za stimulacijo in branje nevronskih signalov prek odprtokodne platforme za extracelularno elektrofiziologijo Open Ephys. Nevronske kulture, pridobljene iz resetiranih avtorjevih krvnih celic, diferencirane v nevralne celice in nato z nevrotrofičnim faktorjem v nevrone, so gojene v majhnih petrijevkah z večelektrodnimi polji. Ta polja v katera se radialno steka 32 komaj vidnih elektrod omogočajo zaznavanje akcijskih potencialov ter električno aktivnost nevronskih mrež.
Ti signali so uporabljeni kot, sicer nestabilen, biološki impulz znotraj osnovnega učnega sistema, ki robota usmerja v preproste gibalne odločitve – naprej, nazaj ali mirovanje –, medtem ko bo dejansko nizkonivojsko izvajanje teh gibov prepuščeno računalniškemu algoritmu spodbujevanega učenja. V projektu Biobot_292 je tako vzpostavljeno hibridno robotsko telo v katerem se funkcionalno prepletajo posebej zanj sestavljen računalniški algoritem, biološki procesor in biotehnološko okolje v inkubatorju s pomočjo katerega skozi hibridno telo 292 vznika avtopoetična koreografija gibov v katerih se v obrisih nazirajo dramatične možnosti lastnega postajanja.

Avtorska ekipa: Zoran Srdić Janežič, Matic Potočnik, Benjamin Fele in Jaka Jakin Lazar. | Projekt je del umetniškega raziskovalnega dela v okviru doktorskega študija umetnosti na Univerzi v Ljubljani, Akademiji za gledališče radio film in televizijo

[𝗦𝘁𝘂𝗱𝗶𝗼𝘁𝗼𝗽𝗶𝗮] 𝗡𝗔𝗦𝗧𝗝𝗔 𝗔𝗠𝗕𝗥𝗢𝗭̌𝗜𝗖̌: ‘𝗛𝘆𝗽𝗵𝗲𝗿𝗮’
Eksperimentalno-umetniška instalacija je v svoji prvi iteraciji zastavljena kot raziskovanje… elektrofiziologije rastlin in gliv ter načinov, kako živi sistemi brez centralnega živčnega sistema generirajo, prenašajo in modulirajo električne signale. Elektrika je razumljena kot relacijski medij – nosilka signala, odziva in morda informacije – ter odpira v znanosti še nerazrešeno vprašanje potencialne električne komunikacije med vrstami.
V instalaciji sta dve rastlini v ločenih substratih povezani preko micelijskega mostu. Rastlini in micelijski most so prepleteni s tehnološkim sistemom, ki z elektrodami zaznava in beleži nizkonapetostne bioelektrične spremembe v rastlinah. Merjenje ni razumljeno kot pasivno beleženje podatkov, temveč kot poseg, ki vzpostavlja odnos in soustvarja sistem, ki ga opazujemo.
Instalacija je v eksperimentalni fazi in je predstavljena kot umetniško-raziskovalni proces. Prva faza je bila usmerjena v vzpostavitev stabilnega okolja za preživetje organizmov in omogočanje rasti glive preko razmika v agarju. V nadaljevanju se bo raziskava usmerila v opazovanje kako stimulacija ene rastline sproži zaznavne bioelektrične spremembe v drugi in raziskovanje vloge micelijskega mostu kot povezav med rastlinama.
Pred približno 400 milijoni let so rastline in glive vzpostavile enega najstarejših znanih simbiotskih odnosov na Zemlji – arbuskularno mikorizo. Gliva Rhizophagus irregularis, uporabljena v instalaciji, je obligatorni simbiont, kar pomeni, da ne more preživeti brez gostiteljske rastline. Organizmi ne delujejo kot ločene enote, temveč kot prepleten sistem izmenjave, v katerem so medsebojno odvisni. Odpre se vprašanje: ali sploh obstaja ločen organizem?
S povezovanjem živih organizmov in elektronskih vmesnikov v projektu želimo preseči delitev med naravo in tehnologijo in obravnavati sistem kot hibridno, večplastno mrežo – nekakšno ‘bio-vezje’. To postane izhodišče za premislek o odgovornosti, soodvisnosti, simpoezi (sympoiesis), medsebojni prepletenosti in načinih sobivanja, ukoreninjenih v ekofeministični misli.

Strokovna sodelavca: dr. Marina Dermastia, Gregor Krpič | Strokovna pomoč: Jakob Grčman | Svetovanje: dr. Paula Pongrac, dr. Jasna Dolenc Koce | Produkcija: Zavod Kersnikova / Galerija Kapelica v okviru projekta STUDIOTOPIA, ki ga je financirala Evropska unija v okviru projektov evropskega sodelovanja (CREA-CULT-2023-COOP-3) na podlagi sporazuma o dodelitvi sredstev 101130939. Izražena stališča in mnenja pripadajo izključno avtorjem in ne odražajo nujno stališč in mnenj Evropske unije ali Evropske komisije (EK). | Projekt so podprli: Ministrstvo za kulturo RS & MOL – Oddelek za kulturo
—
Projekt Zemlja brez ljudi sta podprla Ministrstvo za kulturo RS & MOL – Oddelek za kulturo.
—
ENG: https://kersnikova.org/en/posts/events/all/earth-without-humans-rebellious-computing
—
More info: https://kersnikova.org/posts/events/all/zemlja-brez-ljudi-uporniska-komputacija