Točke izginjanja – ponovitvi

𝗧𝗼𝗰̌𝗸𝗲 𝗶𝘇𝗴𝗶𝗻𝗷𝗮𝗻𝗷𝗮
Plesno-lutkovna predstava za odrasle

📅sob., 18. apr. 2026, ob 20:00
📅ned., 19. apr. 2026, ob 20:00
📍Dvorana Duše Počkaj, 14,12* EUR

“𝑴𝒊 𝒔𝒎𝒐 𝒏𝒂𝒔̌ 𝒔𝒑𝒐𝒎𝒊𝒏, 𝒎𝒊 𝒔𝒎𝒐 𝒕𝒊𝒔𝒕𝒊 𝒉𝒊𝒎𝒆𝒓𝒊𝒄̌𝒏𝒊 𝒎𝒖𝒛𝒆𝒋 𝒔𝒑𝒓𝒆𝒎𝒊𝒏𝒋𝒂𝒋𝒐𝒄̌𝒊𝒉 𝒔𝒆 𝒐𝒃𝒍𝒊𝒌, 𝒕𝒊𝒔𝒕𝒊 𝒌𝒖𝒑 𝒓𝒂𝒛𝒃𝒊𝒕𝒊𝒉 𝒐𝒈𝒍𝒆𝒅𝒂𝒍.”
– 𝑱𝒐𝒓𝒈𝒆 𝑳𝒖𝒊𝒔 𝑩𝒐𝒓𝒈𝒆𝒔

Plesalka in koreografinja 𝗞𝗮𝗷𝗮 𝗟𝗶𝗻 ter lutkovna ustvarjalka 𝗠𝗮𝗷𝗮 𝗞𝘂𝗻𝘀̌𝗶𝗰̌ se prvič srečata v skupni raziskavi spomina. Na odru gradita intimen, občutljivo uglašen prostor, kjer se skozi gib, animacijo in materialnost predmetov počasi izrisujejo drobci njunih osebnih spominov – krhki, izmuzljivi in globoko vtisnjeni v telo. Kot v Platonovi prispodobi voščene plošče se izkustva vanju zapisujejo, brišejo in prekrivajo. Eden od spominov se vrača kot ujetost v trenutku, ko je preveč življenja naenkrat zaprlo dih, drugi kot skoraj sanjska podoba – obala izginulega otoka, jelen, ki plava skozi morje, trenutek, ki se razblini, še preden ga lahko ujameš.

𝗞𝗮𝗷 𝗷𝗲 𝘁𝗶𝘀𝘁𝗼, 𝗸𝗮𝗿 𝗼𝘀𝘁𝗮𝗻𝗲? 𝗝𝗲 𝘁𝗼 𝗹𝗲 𝗼𝗯𝗰̌𝘂𝘁𝗲𝗸, 𝘀𝗲𝗻𝗰𝗮 𝗯𝗿𝗲𝘇 𝘁𝗲𝗹𝗲𝘀𝗮, 𝘀𝗽𝗼𝗺𝗶𝗻, 𝗸𝗶 𝗻𝗼𝗰̌𝗲 𝘃𝗲𝗰̌ 𝗼𝗯𝘀𝘁𝗮𝗷𝗮𝘁𝗶? 𝗦𝗽𝗼𝗺𝗶𝗻 𝗸𝗼𝘁 𝘁𝗼𝗰̌𝗸𝗮 𝗶𝘇𝗴𝗶𝗻𝗷𝗮𝗻𝗷𝗮, 𝗸𝗷𝗲𝗿 𝘀𝗲 𝗶𝘇𝗴𝘂𝗯𝗶𝘀̌, 𝘀̌𝗲 𝗽𝗿𝗲𝗱𝗲𝗻 𝘁𝗲 𝗸𝗱𝗼 𝗼𝗽𝗮𝘇𝗶?

Telo v predstavi postane arhiv preteklosti, prostor, kjer se osvobajajo skrite in pozabljene notranje pokrajine. Te se razodevajo v fragmentih, teksturah in gibih – sledovih, ki jih je mogoče zaznati, a ne preprosto razložiti. Dramaturgija sledi fragmentarni logiki spomina: prehajanju med ostrimi podobami, nenadnimi prekinitvami in sanjskimi premenami.

Izhodišče ustvarjalk je pesniška zbirka Lucije Stupica Točke izginjanja ter filozofska tradicija, ki spomin razume kot nekaj hkrati vtisljivega in neulovljivega. Osrednji koncept točke izginjanja je hibrid psihološkega, filozofskega in vizualnega polja, prostor na robu zaznavnega, kjer gledalec neotipljivo soustvarja pomen.

Njun odnos se nenehno spreminja: včasih se izrisujeta kot eno, drugič se luščita kot protipola. V tem gibanju nastaja kompleksna napetost med tem, kar telo skuša zadržati, in silovitostjo notranjega impulza, ki si utira pot k osvoboditvi.

Predstava prepleta sodobni ples, lutkovnost in poetični jezik ter razpenja telesnost in predmetnost med dva svetova: med otipljivo realnostjo in notranjo sobo spomina. Ne pripoveduje zgodbe, temveč odpira proces: neprestano nastajanje, razpadanje in preoblikovanje pomenov. Gledalca ne vodi k razumevanju naracije, temveč k doživljanju samega dejanja spominjanja, krhkega, minljivega in obenem temeljnega za občutek identitete. Ob tem se rojevajo vprašanja:

𝗦𝗺𝗼 𝗿𝗲𝘀 𝗹𝗲 𝘀𝗸𝘂𝗽𝗲𝗸 𝘀𝘃𝗼𝗷𝗶𝗵 𝘀𝗽𝗼𝗺𝗶𝗻𝗼𝘃? 𝗞𝗱𝗮𝗷 𝘀𝗲 𝘀𝗽𝗼𝗺𝗶𝗻 𝗽𝗿𝗲𝗹𝗲𝘃𝗶 𝘃 𝗳𝗶𝗸𝗰𝗶𝗷𝗼? 𝗞𝗮𝗸𝗼 𝗻𝗮𝘀 𝘂𝘀𝗺𝗲𝗿𝗷𝗮𝗷𝗼 𝘀𝗽𝗼𝗺𝗶𝗻𝗶, 𝗸𝗶 𝗷𝗶𝗵 𝗻𝗲 𝗺𝗼𝗿𝗲𝗺𝗼 𝘇𝗮𝘃𝗲𝘀𝘁𝗻𝗼 𝗽𝗿𝗶𝗸𝗹𝗶𝗰𝗮𝘁𝗶? 𝗔𝗹𝗶 𝘃 𝗻𝗮𝘀 𝗼𝗯𝘀𝘁𝗮𝗷𝗮 𝗻𝗲𝗸𝗮𝗷, 𝗸𝗮𝗿 𝗽𝗿𝗲𝘀𝗲𝗴𝗮 𝘀𝗽𝗼𝗺𝗶𝗻? 𝗜𝗻 𝗮𝗹𝗶 𝗷𝗲 𝗻𝗮𝘀̌𝗮 𝘃𝗲𝗰̌𝗻𝗼𝘀𝘁 𝗼𝗱𝘃𝗶𝘀𝗻𝗮 𝗼𝗱 𝘁𝗲𝗴𝗮, 𝗮𝗹𝗶 𝘀𝗲 𝗻𝗮𝘀 𝗯𝗼 𝗻𝗲𝗸𝗱𝗼 𝘀𝗽𝗼𝗺𝗶𝗻𝗷𝗮𝗹?

Predstava nas vodi skozi pokrajino spomina, kjer se osebni drobci prepletajo s poetičnimi podobami, filozofskimi odsevi in neizgovorjenim, ki se osvobaja iz telesa. Točke izginjanja tako postanejo prostor vmesnosti – kraj, kamor se vračamo, čeprav ga ni več na nobenem zemljevidu.

***

Avtorici, ustvarjalki in izvajalki: Maja Kunšič in Kaja Lin J. Avguštin
Izbor besedil in avtorstvo (Rojstni dan, Jelen v morju): Maja Kunšič
Dramaturgija: Ajda Rooss
Scenografija in izdelava rekvizitov, scene: Zala Kalan
Avtorska glasba: Mitja Vrhovnik Smrekar
Oblikovanje luči: Gregor Kuhar
Kostumografija, izdelava kostuma: Suzana Ermers Krapež
V predstavi so uporabljena besedila in poezija Lucije Stupice, Etel Adnan, Han Kang (Greek Lessons) ter Kapke Kasabove (Meja).

Produkcija: Maja Kunšič in Kaja Lin J. Avguštin
Koprodukcija: Cankarjev dom

Posebna zahvala Lutkovnemu gledališču Ljubljana