

V gledališču se ponavadi vsi delamo, da gledamo predstavo. A roko na srce: polovica občinstva razmišlja o večerji, druga polovica preverja, ali ima telefon utišan (saj ga nima), tretja pa se hudomušno sprašuje, ali bi igralci sploh preživeli brez njihove pozornosti. Režiserka Ira Ratej se je odločila, da ta mali družbeni eksperiment pripelje tja, kamor spada. Na oder.
Ne zato, da bi občinstvo disciplinirala, temveč zato, da bi mu posvetila reflektor, ki ga je tako dolgo poskušalo ignorirati. V času, ko nas vse moti že tri sekunde tišine, je Šunder v dvorani prijazno, a neusmiljeno ogledalo našim navadam: od kolektivnega kašljanja do tiste skrivnostne nestrpnosti, ki jo radi skrivamo v kultivirane nasmehe.
Kaj nas čaka? Nič nevarnega. Samo priložnost, da se na svoj račun nasmejimo malce bolj glasno, kot bi si želeli priznati.
Arhiv: Šentjakobsko gledališče, fotograf Aleš Košir