Sveži ŠUNDER V DVORANI, režija Ira Ratej

V času, ko neučakanost postaja nova valuta, ko se strpnost krči hitreje kot prizorišča kulturnega dialoga, se gledališče znajde v čudnem, a silno pomembnem položaju. Je prostor, kjer se še lahko upočasnimo, kjer lahko mislimo, zadihamo, dvomimo, se nasmehnemo, morda celo razjezimo. Gledališče je morda zadnje zatočišče, kjer srečanje ni algoritmično, kjer dotik sveta ni filtriran, kjer se človek še lahko vidi v drugem človeku.

Ira Ratej se ne boji tega izziva. Njeno povabilo je, da stopimo v dvorano kot občinstvo, ki je pripravljeno videti tudi samo sebe. Brez moraliziranja, brez pridiganja, brez kazanja s prstom. S pridihom radožive drznosti.

Ker včasih je dovolj že to, da se zazremo okoli sebe in nenadoma ugotovimo, da smo vsi del zgodbe, ki se pravkar dogaja. Morda bliže, kot si priznamo. Morda glasneje, kot verjamemo. Morda bolj smešno, kot smo pripravljeni priznati.

Kaj je torej Šunder v dvorani?
Nekaj, kar ne bo pustilo, da udobno sedimo v temi.
Nekaj, kar nas bo potihoma vprašalo, kdo pravzaprav smo, ko mislimo, da nas nihče ne gleda.

Arhiv: Šentjakobsko gledališče, fotograf Aleš Košir