

Piccolo corpo / Telesce (2021)
r. Laura Samani
KinoGruden se nadaljuje z večkrat nagrajenim filmom, ki je nastal v naši deželi in opisuje zelo lokalno zgodbo o cerkvi v Travi, v Karniji.
Majhen otok na severovzhodu Italije, zima v začetku leta 1900. Mlada Agata rodi mrtvorojenko. V katoliški tradiciji dojenčka, ki ni niti enkrat vdihnil, ni mogoče krstiti in njegova duša je brez imena in miru obsojena na vice, t.i. predpekel. Toda Agata je slišala za kraj v gorah na severu, kjer lahko dojenčke obudijo v življenje za en sam vdih, kolikor je potrebno, da se jih krsti. Agata skrivaj zapusti otok in se odpravi na nevarno pot, oborožena le z upanjem, in s hčerkinim mrtvim telescem, skritim v škatli. Ne pozna poti in v življenju še ni videla snega. Spozna Risa/Lynxa, divjega samotnega fanta, ki pozna ozemlje in ji ponudi pomoč v zameno za skrivnostno vsebino škatle. Kljub medsebojnemu nezaupanju nadaljujeta pot skupaj. V tej nenavadni pustolovščini ju združujeta pogum in prijateljstvo, ki jima omogočita, da se približata čudežu, ki se zdi nemogoč.
Če stvari nimajo imena, ne obstajajo. Agata se upira ustaljenemu redu svojega časa, je junakinja, ki izziva zakone družbe v imenu nenapisanega zakona, ki je bolj skrivnosten in nedoumljiv: absolutna ljubezen. Njena neizmerna želja je hčerki nadeti ime, da bi jo lahko spustila, ko sta iz enega postali dve ločeni bitji. Agatino potovanje do svetišča je postopni spust v podzemlje, pot, ki jo pripelje do presenetljivega odkritja, da obstaja tanka, nedoumljiva meja med življenjem in smrtjo, med resničnostjo in magijo.
Vstop prost. S slovenskimi nadnapisi.
KinoGruden poteka v sodelovanju s Kinoateljejem in v sklopu projekta Glasovi kamna, s podporo Dežele Furlanije Julijske krajine, D.Z. 2014/16.
>-< La rassegna KinoGruden continua con il pluripremiato film Piccolo corpo della regista triestina Laura Samani, prodotto in Friuli Venezia Giulia e che tratta una leggenda molto locale, quella della chiesa di Trava, in Carnia. Su una piccola isola nel nord-est dell'Italia, in un inverno all'inizio del 1900, la giovane Agata dà alla luce una bambina morta. Nella tradizione cattolica, un bambino che non ha mai respirato non può essere battezzato e la sua anima è condannata senza nome e senza pace al limbo. Ma Agata aveva sentito parlare di un luogo tra le montagne del nord dove i bambini possono essere riportati in vita con un solo respiro, quanto basta per battezzarli. Agata lascia segretamente l'isola e intraprende un viaggio pericoloso, armata solo della speranza e del corpicino senza vita di sua figlia, nascosto in una scatola. Non conosce la strada e non ha mai visto la neve in vita sua. Incontra Lince, un ragazzo selvaggio e solitario che conosce il territorio e le offre aiuto in cambio del misterioso contenuto della scatola. Nonostante la reciproca diffidenza, continuano il viaggio insieme. In questa insolita avventura, il coraggio e l'amicizia li uniscono, permettendo loro di avvicinarsi a un miracolo che sembra impossibile. Se le cose non hanno un nome, non esistono. Agata si oppone all'ordine stabilito del suo tempo, è un'eroina che sfida le leggi della società in nome di una legge non scritta, più misteriosa e incomprensibile: l'amore assoluto. Il suo desiderio immenso è quello di dare un nome alla figlia, per poterla lasciare andare quando da un unico essere diventeranno due esseri separati. Il viaggio di Agata verso il santuario è una graduale discesa negli inferi, un percorso che la porta alla sorprendente scoperta che esiste un confine sottile e incomprensibile tra la vita e la morte, tra la realtà e la magia. Entrata libera. La rassegna KinoGruden, organizzata insieme a Kinoatelje, fa parte del progetto Le voci della pietra, con il sostegno della Regione Friuli Venezia Giulia, L.R. 2014/16. #iosonofriuliveneziagiulia