Od kod, dekle, si ti doma

Lea Mihevc, Nik Žnidaršič
𝗢𝗗 𝗞𝗢𝗗, 𝗗𝗘𝗞𝗟𝗘, 𝗦𝗜 𝗧𝗜 𝗗𝗢𝗠𝗔
gostujoči avtorski projekt

𝟮𝟬. 𝗶𝗻 𝟮𝟮. 𝟭𝟮. 𝗼𝗯 𝟮𝟬.𝟬𝟬
𝗠𝗮𝗹𝗶 𝗼𝗱𝗲𝗿 𝗦𝗡𝗚 𝗠𝗮𝗿𝗶𝗯𝗼𝗿

𝗩𝗲č: https://www.sng-mb.si/event/od-kod-dekle-si-ti-doma/

Avtorski projekt Od kod, dekle, si ti doma igralke in glasbenice Lee Mihevc uprizarja razkol med javnim in intimnim kot prispodobo razmerja tujine in doma. Igralka z glasom, telesom in glasbenimi žanri išče potencialne odprtine v uveljavljenih formah, pričakovanjih, tudi klišejih, skozi katere bi lahko prodrla resnica kot notranji glas – intima. Sopostavlja vrsto dualnosti, jih povezuje, razlikuje in razrešuje. Raziskuje, kaj je njeno in kaj pripada drugim, kaj v igralskem – in človeškem – smislu pomeni biti (na voljo). Kdaj, če sploh, izgine potreba po pripadanju.

»Recimo, da se tokrat opisa dogodka lotimo podobno, kot bi se ga lotil Dolar, če bi pisal opise dogodkov, torej slovarsko in rahlo igrivo. Recimo, da se ukvarjamo s sliko dekleta, ki nosi nošo. In da sta naši ključni besedi dekle in noša. In da je bilo dekle na sliki nekoč model (če kaj takega sploh prenehaš biti, kot nikoli ne pozabiš, kako se vozi kolo), in to ne model kar tako, temveč model v tujini, in to ne samo v tujini, temveč v Meki kulture: v New Yorku. In da to dekle menja, kar je, ker je menjati lažje kot biti. Dekle nosi maske, dekle se skriva, zakriva, pokriva in prekriva v/z modo, da izpade kot nekaj, kar ni. Ali kot nekaj, kar bi morda morala biti. To dekle se torej odeva v nošo, da prekrije nošo (ki jo v tem pomenu – če verjamemo slovarju – ponavadi uporabljamo s prilastkom). Svoj izvor, svoj vir, svoje območje, dobo in sloj skriva z uveljavljenimi kroji oblačil, obutve, vzorcev blaga in modnih dodatkov. Da bi prekrilo, da je doraslo in neporočeno ali da je doraščajoča oseba ženskega spola ali da je neporočeno in v ljubezenskem odnosu s fantom. Dekle torej nekaj še ni. Dekletu nekaj manjka. Dekle je identiteta z mankom. Morda starost, morda prava (torej poročena, potrjena) ljubezen, morda dostojanstvo (dekle s prilastkom – kot ima lahko prilastek tudi noša – je vendarle vlačuga, vlačuga pa je zgolj ženska brez dostojanstva, ženska, ki se ne drži pravil ljubezenske zveze – na tem mestu nismo več igrivi, temveč sarkastični). A to dekle poje. To dekle poje, da ne govori, ker je lažje lagati in zakrivati s tujimi besedami (tako ne lastnimi kot tudi iz tujine, torej v drugem jeziku). Kot pravi Dolar, ko piše o glasu, ki poje: ‘Hitro vidimo, da je petje slaba komunikacija, tako rekoč motnja v komunikaciji. […] Glasu je naloženo, da postane nosilec ekspresije v nasprotju s pomenom.’ Ta ekspresija pa nekaj povzroča, moramo dodati v primeru našega dekleta. Ne vpliva samo na poslušalce (kar je cilj in želja dekleta), temveč tudi nanj. Ko dekle na sliki poje, da bi zbežalo od sebe, se s tem hkrati približuje sebi, ujeto je na krožnici, na kateri leži točka, ki se ji poskuša izogniti. Ko poje, se krožnica razklene, spremeni se v lok, ki postaja vedno krajši, dekle beži od sebe k sebi. Ko se ujame za svoj rep, ne more nikamor več. Ujeto je, lok se je spremenil v točko (od katere je bežalo), dekle pa ne more nikamor več. Čas je za soočenje in vprašanje: ‘Od kod, dekle, si ti doma?’ (Nik Žnidaršič, iz gledališkega lista)

𝗜𝗴𝗿𝗮: Lea Mihevc

𝗔𝘃𝘁𝗼𝗿𝗶𝗰𝗮 𝗸𝗼𝗻𝗰𝗲𝗽𝘁𝗮 𝗶𝗻 𝗴𝗹𝗮𝘀𝗯𝗲𝗻𝗲𝗴𝗮 𝗮𝗿𝗮𝗻ž𝗺𝗮𝗷𝗮: Lea Mihevc
𝗗𝗿𝗮𝗺𝗮𝘁𝘂𝗿𝗴: Nik Žnidaršič
𝗣𝗿𝗼𝗱𝘂𝗸𝗰𝗶𝗷𝗮: AGRFT UL in Cankarjev dom Ljubljana