Ivan Cankar: NA KLANCU

Ivan Cankar:
𝗡𝗔 𝗞𝗟𝗔𝗡𝗖𝗨

𝐏𝐫𝐞𝐦𝐢𝐞𝐫𝐚: SRE, 28. januarja, ob 19. uri
𝐏𝐨𝐧𝐨𝐯𝐢𝐭𝐯𝐞: ČET, 29. januarja, ob 19. uri; SOB, 21., in NED, 22. februarja, SOB, 28. februarja in NED, 1. marca, PET, 6. in ČET, 19. marca, ob 18. uri;
Štihova dvorana, 20, 16* EUR

* * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * *
Režija: 𝗝𝗲𝗿𝗻𝗲𝗷 𝗟𝗼𝗿𝗲𝗻𝗰𝗶
Avtor glasbe in asistent režiserja: 𝗭̌𝗶𝗴𝗮 𝗛𝗿𝗲𝗻
Igrata: 𝗧𝗮𝗺𝗮𝗿𝗮 𝗔𝘃𝗴𝘂𝘀̌𝘁𝗶𝗻 in 𝗚𝗿𝗲𝗴𝗼𝗿 𝗭𝗼𝗿𝗰
Vokal: 𝗣𝗶𝗽𝗮 𝗟𝗼𝗿𝗲𝗻𝗰𝗶 in 𝗠𝗮𝗿𝗹𝗼 𝗖̌𝗿𝗻𝗮𝗰
Scenografija: 𝗕𝗿𝗮𝗻𝗸𝗼 𝗛𝗼𝗷𝗻𝗶𝗸
Kostumografija: 𝗕𝗲𝗹𝗶𝗻𝗱𝗮 𝗥𝗮𝗱𝘂𝗹𝗼𝘃𝗶𝗰́
​​​​​​​Oblikovanje luči: 𝗝𝗲𝗿𝗻𝗲𝗷 𝗟𝗼𝗿𝗲𝗻𝗰𝗶, 𝗕𝗿𝗮𝗻𝗸𝗼 𝗛𝗼𝗷𝗻𝗶𝗸

Produkcija: 𝗖𝗮𝗻𝗸𝗮𝗿𝗷𝗲𝘃 𝗱𝗼𝗺

* * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * *
Maturitetno branje 2026

Roman 𝑵𝒂 𝒌𝒍𝒂𝒏𝒄𝒖 Ivana Cankarja ima izrazite literarne lastnosti, ki ga uvrščajo med temeljna dela slovenske moderne in socialno-psihološkega realizma. Njegova osrednja vrednost je v izjemno poglobljeni psihološki karakterizaciji likov, predvsem matere in hčere Francke, ki nista zgolj nosilki socialnega položaja, temveč notranje razklani, čustveno zapleteni osebnosti. Cankar z drobnimi, pogosto simbolno obarvanimi detajli razkriva notranje stiske, občutke krivde, ponižanja in hrepenenja, kar daje romanu velik čustveni in etični pomen.

Pomembna literarna odlika romana je tudi socialna kritičnost, ki pa ni plakatna ali moralistično neposredna, temveč subtilno vtkana v usode posameznikov. Revščina, razredna neenakost in brezizhodnost malega človeka so prikazane kot sistemski problem, ki razčloveča tako zatirane kot tudi tiste na oblasti. Klanec kot osrednji motiv deluje simbolno: predstavlja naporno, skoraj nemogočo pot navzgor, torej socialni vzpon, ki ostaja večinoma neuresničljiv, obenem pa tudi eksistencialno breme življenja. Posebna vrednost romana je Cankarjev slog, ki združuje realistično pripovednost z izrazito liričnostjo. Jezik je zgoščen, ritmičen, pogosto metaforičen, kar presega zgolj opisovanje zunanje stvarnosti in ustvarja močno razpoloženjsko atmosfero.

Pripovedni tempo je umirjen, premišljen, kar omogoča poglobljeno doživljanje notranjega sveta likov in poudarja občutek neizogibne usode. Roman odlikuje tudi etična in humanistična razsežnost. Cankar ne obsoja svojih likov, temveč jih razume in sočutno spremlja, pri čemer posebej izpostavlja materinsko žrtev kot eno temeljnih moralnih vrednot. Na klancu tako ni le socialni roman, temveč tudi globoko pretresljivo literarno delo o dostojanstvu, trpljenju in neuresničenem življenju, ki svojo aktualnost ohranja tudi v sodobnem branju.

*
»𝑁𝑖𝑘𝑜𝑙𝑖 𝑗𝑖ℎ 𝑛𝑒 𝑑𝑜𝑖𝑑𝑒𝑚!«, 𝑠𝑖 𝑗𝑒
𝑚𝑖𝑠𝑙𝑖𝑙𝑎 (𝐹𝑟𝑎𝑛𝑐𝑘𝑎) 𝑖𝑛 𝑧𝑎𝑧𝑑𝑒𝑙𝑜
𝑠𝑒 𝑗𝑖 𝑗𝑒, 𝑑𝑎 𝑏𝑖 𝑗𝑖ℎ 𝑛𝑒 𝑑𝑜𝑠̌𝑙𝑎 𝑛𝑖𝑘𝑜𝑙𝑖,
𝑐̌𝑒 𝑏𝑖 𝑡𝑒𝑘𝑙𝑎 𝑧 𝑛𝑗𝑖𝑚𝑖 𝑑𝑜 𝑘𝑜𝑛𝑐𝑎
𝑠𝑣𝑒𝑡𝑎 𝑖𝑛 𝑑𝑜 𝑘𝑜𝑛𝑐𝑎 𝑧̌𝑖𝑣𝑙𝑗𝑒𝑛𝑗𝑎.

𝐿𝑒𝑧̌𝑎𝑙𝑎 𝑗𝑒 𝑛𝑎 𝑘𝑜𝑙𝑒𝑛𝑖ℎ 𝑖𝑛 𝑛𝑎
𝑜𝑏𝑟𝑎𝑧𝑢, 𝑘𝑎𝑘𝑜𝑟 𝑑𝑎 𝑏𝑖 𝑚𝑜𝑙𝑖𝑙𝑎;
𝑘𝑟𝑢ℎ 𝑗𝑒 𝑙𝑒𝑧̌𝑎𝑙 𝑛𝑎 𝑝𝑒𝑠𝑘𝑢, 𝑚𝑜𝑙𝑖𝑡𝑣𝑒𝑛𝑖𝑘
𝑗𝑒 𝑑𝑟𝑧̌𝑎𝑙𝑎 𝑣 𝑖𝑧𝑡𝑒𝑔𝑛𝑗𝑒𝑛𝑖 𝑟𝑜𝑘𝑖.

𝐴 𝐹𝑟𝑎𝑛𝑐𝑘𝑎 𝑗𝑒 𝑣𝑠𝑡𝑎𝑙𝑎.
𝐼𝑛 𝑠𝑝𝑒𝑡 𝑝𝑎𝑑𝑙𝑎.
𝐼𝑛 𝐹𝑟𝑎𝑛𝑐𝑘𝑎 𝑗𝑒 𝑠𝑝𝑒𝑡 𝑣𝑠𝑡𝑎𝑙𝑎.
𝑃𝑜𝑟𝑖𝑣𝑎𝑙𝑖 𝑠𝑜 𝑗𝑜, 𝑝𝑒ℎ𝑎𝑙𝑖, 𝑠𝑒 𝑗𝑖 𝑠𝑚𝑒𝑗𝑎𝑙𝑖.
𝐼𝑛 𝑗𝑒 𝑝𝑎𝑑𝑙𝑎.
𝐼𝑛 𝑗𝑒 𝐹𝑟𝑎𝑛𝑐𝑘𝑎 𝑠𝑝𝑒𝑡 𝑣𝑠𝑡𝑎𝑙𝑎.
𝑃𝑎ℎ𝑛𝑖𝑙 𝑗𝑜 𝑗𝑒 𝑙𝑗𝑢𝑏𝑙𝑗𝑒𝑛𝑖 𝑚𝑜𝑠̌𝑘𝑖.
𝐼𝑛 𝐹𝑟𝑎𝑛𝑐𝑘𝑎 𝑗𝑒 𝑣𝑠𝑡𝑎𝑙𝑎.
𝑃𝑒ℎ𝑎𝑙𝑎 𝑗𝑜 𝑗𝑒 𝑚𝑎𝑡𝑖, 𝑠𝑚𝑒𝑗𝑎𝑙𝑎 𝑠𝑒 𝑠𝑒𝑠𝑡𝑟𝑎.
𝐼𝑛 𝐹𝑟𝑎𝑛𝑐𝑘𝑎 𝑗𝑒 𝑠𝑝𝑒𝑡 𝑣𝑠𝑡𝑎𝑙𝑎.
𝑂𝑐̌𝑒 𝑛𝑗𝑒𝑛𝑖ℎ 𝑜𝑡𝑟𝑜𝑘 𝑗𝑒 𝑧𝑏𝑒𝑧̌𝑎𝑙, 𝑧𝑎 𝑧𝑚𝑒𝑟𝑎𝑗.
𝐼𝑛 𝐹𝑟𝑎𝑛𝑐𝑘𝑎 𝑗𝑒 𝑠𝑝𝑒𝑡 𝑣𝑠𝑡𝑎𝑙𝑎.
𝑆̌𝑖𝑣𝑎𝑙𝑎 𝑗𝑒, 𝑛𝑎 𝑝𝑜𝑙𝑗𝑖ℎ 𝑑𝑒𝑙𝑎𝑙𝑎.
𝑃𝑜 ℎ𝑖𝑠̌𝑎ℎ 𝑏𝑒𝑟𝑎𝑐̌𝑖𝑙𝑎.
𝑍 𝑏𝑜𝑙𝑛𝑖𝑚𝑖 𝑜𝑐̌𝑚𝑖 𝑠̌𝑖𝑣𝑎𝑙𝑎.
𝑍 𝑟𝑎𝑠𝑘𝑎𝑣𝑖𝑚𝑖 𝑟𝑜𝑘𝑎𝑚𝑖 𝑘𝑜𝑝𝑎𝑙𝑎.
𝐾𝑟𝑢ℎ 𝑖𝑧 𝑝𝑟𝑎ℎ𝑢 𝑧𝑎𝑚𝑒𝑠𝑖𝑙𝑎.
𝑁𝑎 𝑘𝑙𝑎𝑛𝑐𝑢 𝑠𝑖𝑟𝑜𝑚𝑎𝑘𝑜𝑣.
𝐴 𝑏𝑖𝑙𝑜 𝑗𝑒 𝑢𝑝𝑎𝑛𝑗𝑒.
𝐵𝑖𝑙𝑎 𝑠𝑣𝑒𝑡𝑙𝑜𝑏𝑎, 𝑖𝑛 𝑙𝑗𝑢𝑏𝑒𝑧𝑒𝑛.
𝐼𝑛 𝑗𝑒 𝐹𝑟𝑎𝑛𝑐𝑘𝑎 𝑡𝑒𝑘𝑙𝑎 𝑧𝑎 𝑣𝑜𝑧𝑜𝑚.
𝑇𝑒𝑘𝑙𝑎 𝑖𝑛 𝑡𝑒𝑘𝑙𝑎.
𝐼𝑛 𝑝𝑎𝑑𝑎𝑙𝑎, 𝑜𝑘𝑟𝑣𝑎𝑣𝑙𝑗𝑒𝑛𝑖ℎ 𝑘𝑜𝑙𝑒𝑛.
𝑉𝑠𝑎 𝑣 𝑝𝑟𝑎ℎ𝑢.
𝐼𝑛 𝑣𝑠𝑡𝑎𝑙𝑎 𝑖𝑛 𝑣𝑠𝑡𝑎𝑗𝑎𝑙𝑎.
𝐼𝑛 𝑡𝑒𝑘𝑙𝑎.
𝐼𝑛 𝑡𝑒𝑘𝑙𝑎.
𝐼𝑛 𝑙𝑒𝑡𝑎. 𝑇𝑟𝑖𝑗𝑒 𝑜𝑡𝑟𝑜𝑐𝑖.
𝐼𝑛 𝑡𝑒𝑘𝑙𝑎.
𝑃𝑎𝑑𝑎𝑙𝑎, 𝑜𝑘𝑟𝑣𝑎𝑣𝑙𝑗𝑒𝑛𝑖ℎ 𝑘𝑜𝑙𝑒𝑛.
𝐼𝑛 𝑣𝑠𝑡𝑎𝑙𝑎 𝑖𝑛 𝑣𝑠𝑡𝑎𝑗𝑎𝑙𝑎.
𝐼𝑛 𝑡𝑒𝑘𝑙𝑎.
𝐼𝑛 𝑛𝑖 𝑏𝑖𝑙𝑜 𝑣𝑒𝑐̌ 𝑢𝑝𝑎𝑛𝑗𝑎.
𝐼𝑛 𝑗𝑒 𝑢𝑝𝑎𝑛𝑗𝑒 𝑝𝑜𝑠𝑡𝑎𝑙𝑜 𝑠𝑎𝑛𝑗𝑎𝑟𝑗𝑒𝑛𝑗𝑒.
𝑂 𝑠𝑣𝑒𝑡𝑙𝑜𝑏𝑖, 𝑖𝑛 𝑙𝑗𝑢𝑏𝑒𝑧𝑛𝑖.
𝑂 𝑚𝑎𝑠𝑙𝑒𝑛𝑒𝑚 𝑘𝑟𝑢ℎ𝑢. 𝐼𝑛 𝑑𝑟𝑣𝑒ℎ.
𝐼𝑛 𝑗𝑒 𝑠𝑎𝑛𝑗𝑎𝑟𝑗𝑒𝑛𝑗𝑒 𝑝𝑜𝑠𝑡𝑎𝑙𝑜 𝑠𝑝𝑜𝑚𝑖𝑛𝑗𝑎𝑛𝑗𝑒.
𝐼𝑛 𝑡𝑒𝑘𝑙𝑎, 𝑝𝑎𝑑𝑎𝑙𝑎, 𝑣𝑠𝑡𝑎𝑗𝑎𝑙𝑎.
𝑂𝑡𝑟𝑜𝑐𝑖 𝑠𝑜 𝑜𝑑𝑠̌𝑙𝑖.
𝑂𝑡𝑟𝑜𝑘 𝑗𝑒 𝑢𝑚𝑟𝑙.
𝐼𝑧 𝑝𝑟𝑎ℎ𝑢 𝑣 𝑡𝑒𝑘, 𝑠𝑝𝑒𝑡.
𝐼𝑛 𝑠𝑝𝑒𝑡 𝑖𝑛 𝑠𝑝𝑒𝑡.
𝑉𝑠𝑎𝑘 𝑠𝑖 𝑗𝑒 𝑜𝑑𝑡𝑟𝑔𝑎𝑙 𝑘𝑜𝑠̌𝑐̌𝑒𝑘 𝑛𝑗𝑒𝑛𝑒𝑔𝑎 𝑠𝑟𝑐𝑎.
𝐼𝑛 𝑚𝑖 𝑔𝑙𝑒𝑑𝑎𝑚𝑜 𝐹𝑟𝑎𝑛𝑐𝑘𝑜 𝑠 𝑘𝑙𝑎𝑛𝑐𝑎 𝑠𝑖𝑟𝑜𝑚𝑎𝑘𝑜𝑣,
𝑘𝑖 𝑡𝑒𝑐̌𝑒, 𝑘𝑖 𝑝𝑎𝑑𝑎, 𝑘𝑖 𝑣𝑠𝑡𝑎𝑗𝑎.

𝐼𝑛 𝑛𝑎 𝑑𝑒𝑏𝑒𝑙𝑜 𝑚𝑎𝑧̌𝑒𝑚𝑜 𝑠𝑣𝑜𝑗 𝑚𝑎𝑠𝑙𝑒𝑛𝑖 𝑘𝑟𝑢ℎ.
– Jernej Lorenci

*
𝐉𝐞𝐫𝐧𝐞𝐣 𝐋𝐨𝐫𝐞𝐧𝐜𝐢 je eden najvidnejših in najvplivnejših slovenskih gledaliških režiserjev sodobnega časa. V slovenskem in širšem regionalnem prostoru se je uveljavil z izrazito avtorskim, poglobljenim in fizično intenzivnim režijskim slogom. Njegove predstave zaznamujejo temeljito delo z igralcem, močan poudarek na besedi, ritmu in kolektivni igri ter pogosto prepletanje klasičnih dramskih besedil s sodobnimi uprizoritvenimi postopki. Lorenci se pogosto loteva kanonskih del (antičnih tragedij, Shakespeara, velikih romanesknih in dramskih besedil), ki jih ne interpretira ilustrativno, temveč jih aktualizira skozi eksistencialna, etična in družbena vprašanja sodobnega človeka. Režiral je v vseh večjih slovenskih gledališčih in tudi v tujini. Med njegovimi najbolj prepoznavnimi projekti so monumentalne, ansambelsko zasnovane predstave, ki pogosto trajajo več ur in delujejo kot celostne gledališke izkušnje.

Za svoje delo je prejel številna strokovna priznanja in nagrade, med njimi več Borštnikovih nagrad, kar potrjuje njegov status osrednje osebnosti slovenskega gledališča. Jernej Lorenci velja za režiserja, ki dosledno presega konvencionalne uprizoritvene okvire ter vztrajno odpira prostor za refleksijo, čustveno izpostavljenost in miselno zahtevno gledališče.

*
𝐆𝐫𝐞𝐠𝐨𝐫 𝐙𝐨𝐫𝐜 je slovenski gledališki in filmski igralec ter performer. Pomemben del njegovega opusa je povezan s kolektivom Via Negativa, znotraj katerega je razvil izrazito avtorsko performativno prakso. V zadnjem desetletju se je Zorc uveljavil tudi kot soustvarjalec in nosilec sodobnih gledaliških projektov zunaj Via Negative. Čeprav ni član nobenega institucionalnega ansambla, je redno prisoten tudi na velikih odrskih produkcijah javnih gledališč. Poleg gledališča je Gregor Zorc dejaven tudi v filmu, kjer je že zgodaj opozoril nase in za vlogo v filmu Šelestenje prejel nagrado vesna za najboljšega igralca. Njegov umetniški opus zaznamuje dosledna zavezanost avtorski odgovornosti, performativni prisotnosti in delu zunaj klasičnih igralskih hierarhij, zaradi česar velja za eno ključnih osebnosti slovenskega sodobnega neodvisnega gledališča.

Izbrane nagrade
2023 nagrada veliki plan za ansambelsko igro v celovečernem filmu Orkester
2023 nagrada TSD za najboljšega igralca za vlogo v uprizoritvi Pravljice našega otroštva (r. Jernej Lorenci, Prešernovo gledališče Kranj in SNG Nova Gorica)
2017 Borštnikova nagrada za igro (Stenica, koprodukcija Prešernovo gledališče Kranj in Mestno gledališče Ptuj)
2002 nagrada vesna za najboljšega igralca (Šelestenje, Ljubljana)

*
𝐓𝐚𝐦𝐚𝐫𝐚 𝐀𝐯𝐠𝐮𝐬̌𝐭𝐢𝐧 je slovenska gledališka in filmska igralka. Svojo gledališko pot je začela že med študijem, ko je za vlogo Joan v uprizoritvi Seksualna perverzija v Chicagu pod režijo Tina Grabnarja pri Mladinskem gledališču in AGRFT prejela Severjevo nagrado za igralske dosežke študentov leta 2017. V naslednjih sezonah je sodelovala v več produkcijah SNG Drama Ljubljana, kjer je v letu 2018 za vlogo v predstavi Visoška kronika prejela Borštnikovo nagrado za mlado igralko, kar ji je prineslo prvo širšo strokovno pozornost in potrdilo njeno igralsko nadarjenost. V tem času je v Drami nastopila tudi v predstavah Ponorela lokomotiva in O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni, ki so bile deležne ponovitev in festivalskih gostovanj. Poleg dela v Drami je bila tudi del projektov na drugih odrskih prizoriščih in neformalnih gledaliških platformah, kjer je ves čas izpopolnjevala svoj igralski izraz in razširjala ustvarjalni doseg. V sezoni 2025/26 sta jo med drugimi v uprizoritvi 1977 režiserja Tomija Janežiča postavila Slovensko mladinsko gledališče in soustvarjena koprodukcija različnih gledališč (vključno s SNG Nova Gorica), kar kaže na njen prispevek k sodobnemu gledališkemu prostoru. Avguštinova je na svoji umetniški poti pokazala široko paleto zanimanj in pristopov, od klasičnih gledaliških vlog do angažiranih neodvisnih projektov in sodelovanj v filmu, kjer je pogosto povezovala igralsko delo s soustvarjanjem gledaliških in filmskih izrazov. Njeno delo je prepoznano tako na gledaliških odrih kot v avdiovizualnih medijih, zlasti z zavedanjem, da je igralska vloga le del širšega procesa ustvarjanja gledališča in filma.

Izbrane vloge:
2025, 1977, r. Tomi Janežič, Slovensko mladinsko gledališče, SNG Nova Gorica, Ustvarjalni center Krušče, Zunajinstitucionalni projekti, GO! 2025 – Evropska prestolnica kulture
2025, Tjaša Črnigoj, Tjaša Črnigoj, Tamara Avguštin, Anja Novak, Katarina Stegnar, Miranda Trnjanin 55. ČLEN, r. Tjaša Črnigoj, Slovensko mladinsko gledališče
2024, Ona; Tanja Šljivar KOT VSA SVOBODNA DEKLETA, r. Mojca Madon, Prešernovo gledališče Kranj
2023, UMIRAJOČI BOG TRIGLAV, r. Mojca Madon, SNG Nova Gorica, Zunajinstitucionalni projekti, AGRFT
2023, Marija Antoaneta / Rozi, Bešnarjeva žena; MRAKIJADA, r. Nina Rajić Kranjac, SNG Drama Ljubljana
2022, NENADOMA, REKA, r. Kokan Mladenović, SNG Nova Gorica, Mestno gledališče Ptuj
2022, Rachel Donelan, biologinja; Ivan Viripajev ZAPRTA ŠTUDIJA »NEW CONSTRUCTIVE ETHICS«, r. Nina Rajić Kranjac, Prešernovo gledališče Kranj